Iz okoliščin primera po mnenju sodišča izhaja, da pri kasnejši ugoditvi pritožbi posledic, ki bi nastale z nadaljevanjem stečaja, ne bi bilo več moč odpraviti.
Višje sodišče v Ljubljani je sredi oktobra ustavilo prisilno poravnavo družbe Kolosej kinematografi in začelo stečaj nad to družbo. Ugotovilo je namreč, da upravitelj pri nekaterih upnikih ni pravilno ugotovil količnika za glasovanje o prisilni poravnavi, in da ob upoštevanju pravilnih količnikov prisilna poravnava ni dobila zadosti podpore.
Istega dne, kot je bil začet stečajni postopek, sta se na ustavno sodišče pritožili dve družbi, in sicer Onisac, ki jo zastopa direktor Sergej Racman, in Kolosej zabavni centri, ki jo zastopa direktor Zoran Hrvatin. Pritožnici sta predlagali sprejem ustavne pritožbe v obravnavo, ker da so jima bile kršene človekove pravice, ki so imele zanju hujše posledice.
Sodišče druge stopnje naj bi spregledalo, da so terjatve pritožnic navadne terjatve, in ne pogojne. To naj bi jasno izhajalo iz končnega seznama preizkušenih terjatev, ki je bil objavljen 20. aprila letos. S tem, ko naj sodišče druge stopnje tega ne bi upoštevalo, naj bi poseglo v navedeni pravnomočen sklep o preizkusu terjatev.
S tem naj bi izvotlilo pravico pritožnic do učinkovitega sodnega varstva. Izpodbijani sklep naj bi bil tudi notranje protisloven, s čimer naj bi bil kršen 22. člen ustave. Sodišče druge stopnje naj bi namreč v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ugotovilo, da je bilo v postopku prisilne poravnave pravnomočno ugotovljeno, da so terjatve pritožnic navadne terjatve, v nadaljevanju pa je kljub temu izhajalo iz predpostavke, da so te terjatve povezane z odložnim pogojem, in ugotavljalo, ali je bil ta pogoj do faze ugotavljanja izida glasovanja že izpolnjen.
Tako ravnanje sodišča druge stopnje naj bi bilo samovoljno oziroma arbitrarno, saj naj ne bi upoštevalo končnega seznama terjatev, še menita pritožnici. Obrazložitev sodišča, da dejstvo, da je terjatev navadna in kot taka navedena v končnem seznamu preizkušenih terjatev, samo po sebi še ne določa količnika za glasovanje o prisilni poravnavi, naj bi bila vsebinsko prazna. Za kakšno vrsto terjatve gre, naj bi bilo namreč treba izhajati iz pravnomočnega sklepa o preizkusu terjatev, katerega sestavni del je tudi končni seznam preizkušenih terjatev.
Sodišče prve in druge stopnje naj ne bi obrazložili, zakaj sta pri ugotavljanju izida glasovanja o prisilni poravnavi upoštevali tudi terjatve bank, za katere je bilo v postopku zatrjevano, da so zavarovane terjatve. V poročilu o finančnem položaju in poslovanju dolžnice naj bi bilo namreč navedeno, da gre za zavarovane terjatve, glede katerih naj banki ne bi smeli glasovati. Zato jih naj sodišči ne bi smeli upoštevati pri izidu glasovanja o prisilni poravnavi, sta v pritožbi še navedla Onisac in Kolosej zabavni centri.
Senat ustavnega sodišča je ocenil, da je bi v obravnavanem primeru lahko nastale težko popravljive posledice. V primeru kasnejše ugoditve ustavni pritožbi škodljivih posledic, ki bi nastale z nadaljnjim tekom stečajnega postopka nad dolžnico, ne bi bilo več mogoče odpraviti.
Kot v vsakem stečajnem postopku bi tudi tukaj prišlo do značilnih dejanj, kot je unovčevanje premoženja dolžnice, opozarja senat. V tem primeru morebitna ugoditev ustavni pritožbi ne bi izboljšala pravnega položaja pritožnic, saj zaradi teh dejanj ne bi bilo mogoče odpraviti nastalih (pravnih) posledic. Na drugi strani pa zadržanje teka stečajnega postopka ne more imeti enako hudih škodljivih posledic za upnike stečajnega postopka, saj bi v primeru neuspeha pritožnic v postopku pred ustavnim sodiščem pomenilo le (kratkotrajno) odložitev teka stečajnega postopka do odločitve ustavnega sodišča.
Zato se je senat odločil, da se do končne odločitve ustavnega sodišča zadrži nadaljnje opravljanje dejanj v stečajnem postopku nad Kolosejem.