Luka Mesec rad jaha na tujih uspehih. Najprej počaka, da mu drugi pripravijo teren, nakar vkoraka in se kiti s tujim perjem. Med vstajniki je bil Mesec povsem nepomemben, vendar je vidne vstajnike, zlasti Uroša Lubeja, povsem izrinil in si prisvojil vstajništvo. Pri promociji idej demokratičnega socializma so ledino orali drugi, zlasti Rok Kogej, ki ga je Mesec prav tako potisnil v ozadje in postal lider Združene levice. Lani mu je med kampanjo za evropske volitve teren pripravila Violeta Tomić, ki jo je Mesec med kampanjo za državnozborske volitve potisnil v ozadje in pobral vso smetano za vstop ZL v parlament. Podobno zgodbo smo videli v zadnjih mesecih v zvezi s peticijo proti privatizaciji: peticijo je pripravil Jože Mencinger, Mesec je podpisan šele na 1881. mestu, vendar se po medijih prodaja kot glavni razlagalec te peticije. Zato ni presenetljivo, da želi Mesec unovčiti uspeh Ciprasove Sirize, dominantni mediji pa ga že predstavljajo kot slovenskega Ciprasa in ZL napovedujejo zmago na naslednjih volitvah.
Čeprav so mu dominantni mediji lani pomagali v parlament in ga poslej nenehno kujejo v nebo, sta Mesec in njegova ZL daleč od nedavnega uspeha Sirize. ZL se kljub medijskemu napihovanju uvršča komaj na četrto mesto javnomnenjskih lestvic, njeni odstotki so daleč od zavidljivih ali prepričljivih. Mesec se je tako vživel v vlogo levičarskega mesije, da si domišlja, da bo postal novi Cipras, če se bo s svojimi strankarskimi kolegi nenehno zaletaval v Janšo in SDS. Pri tem spregleda, da sta resnični in največji problem zanj in njegovo ZL Cerar in SMC. Prav Cerar je na lanskih volitvah Meščevi ZL speljal večino glasov nezadovoljnih volivcev, ki vedno znova prebegnejo k temu ali onemu »novemu obrazu«.
Po volitvah je Cerar glede večine točk, v katerih se je pred volitvami ujemal z Meščevo ZL (privatizacija, varčevanje, zaveze Bruslju itd.), obrnil ploščo, vendar SMC kljub temu ohranja veliko prednost pred ZL. Med drugim tudi zato, ker so v Sloveniji ekonomske in socialne razmere bistveno boljše kot v Grčiji, s katero bi Mesec zlagano rad izenačil Slovenijo. Drugi problem za Mesca je dejstvo, da je Cerar v dominantnih medijih najbolj zaščiten premier doslej. In tretjič, Cerar uporablja Mescu konkurenčno populistično retoriko: oba za krizo krivita pohlep, napuh in plenilske elite.
Ker je Mesec kljub medijskemu pranju možganov daleč od Ciprasovega triumfa, lahko razumemo histerični odziv dominantnih medijev in Mesca ob pojavu konkurenčne peticije, peticije za privatizacijo. Najbolj jih je zmotilo in zabolelo, ko so videli, da bo konkurenčna peticija kljub skoraj popolni cenzuri v dominantnih medijih kmalu dosegla podobno število podpisnikov ali pa ga celo presegla. Delo je šlo prejšnji teden v svoji navijaški vnemi celo tako daleč, da je postavilo zavajajoče anketno vprašanje – katera peticija vam je bližje? Seveda je bila anketiranim bližja tista proti, o kateri vsak dan poslušajo ovacije. Če javnost že kaj izve o nasprotni peticiji, potem je to v negativnem pomenu, češ, kaj pa bo še ena peticija? Saj je dovolj ena. V Sloveniji lahko obstaja samo ena resnica, ena razlaga, ena peticija in ena volja ljudstva. Pač tista, ki jo določijo dominantni mediji skupaj s svojimi političnimi ljubljenčki. Vse drugo je treba razglasiti za sovražni govor.
Čeprav je prav Mesec s svojo ZL tisti, ki z izjavami v slogu nacionalističnih skrajnežev vsak dan podpihuje sovraštvo, zlasti do tujcev, Nemčije in fantomskih roparjev iz tujine. Zaradi popolne sprege z dominantnimi mediji, ki mu pomagajo pri podpihovanju sovraštva, si je Mesec že začel domišljati, da je lahko tisti, ki bo določil, kateri tujci so dobri in kateri slabi, katere manjšine imajo lahko pravice in katere ne. Njegove protidemokratične in diskriminatorne metode, s katerimi želi ločiti svoje medijske kritike od tistih medijev, ki strumno korakajo njemu v prid, so se pokazale prejšnji teden, ko je zahteval zaščito izbranih novinarjev dominantnih medijev pred kazenskim pregonom. S tem je le potrdil, da zanj javni interes na področju medijev pomeni zgolj zaščito ideologije, ki jo zastopa. Zato je zahteval celo sklic izredne seje dveh odborov DZ, medtem ko ga niti malo ne skrbi pregon novinarjev na splošno, predvsem tistih, ki si drznejo kaj kritičnega poročati ali izraziti o njem ali njegovi stranki. Sploh ga ne moti kazenski pregon sodelavcev Reporterja, saj ga ni niti najmanj zmotilo, da njegov strankarski kompanjon Branimir Štrukelj kazensko preganja Jožeta Biščaka.
Z vzponom Mesca in ZL Slovenija vedno bolj tone v medijsko kameno dobo, kot smo jo poznali v svinčenih časih jugototalitarizma. Mediji ne opravljajo niti svoje osnovne funkcije informiranja javnosti, kaj šele da bi predstavili kritične poglede o ekstremističnih političnih idejah, ki jih širi Mesec. Še več: drugačna mnenja bodo po novem ne samo utišali ali diskreditirali, temveč jih označili za sovražni govor in podpirali celo kazenski pregon drugačnih mnenj. Skupaj z Mescem podpihujejo sovraštvo do tujcev, poveličujejo krajo v obliki odpisa dolgov in Slovenijo potiskajo v državo političnega ekstremizma in uličnega populizma.
V Sloveniji se od padca komunizma na vse mogoče načine ustavlja desnico. Napočil je čas, da se v dobro prihodnosti države, demokracije in blaginje vseh prebivalcev ustavi političnega skrajneža Luko Mesca!