Borut Pahor ne bo nikoli premier. V četrtkovem soočenju predsednikov parlamentarnih strank na Pop TV je padla tudi njegova maska. Potne kaplje na obrazu so delovale kot najhujši politični hudournik. Katastrofa na volilni dan 21. septembra se mu nevarno približuje. Če stranka SD ne bo postala relativni zmagovalec parlamentarnih volitev, je Pahorjeva politična kariera zapečatena. Iz prve lige politikov se bo preselil v drugo ali tretjo in doživel isto usodo kot poraženec parlamentarnih volitev leta 2004 Tone Rop. Tako močno opevani lipicanec slovenske levice se utegne zelo hitro spremeniti v opešano kljuse.
Pahor v teh dneh doživlja sindrom Lojzeta Peterleta na lanskih volitvah za predsednika države. V najbolj odločilnih dneh so se mu začela sesuvati tla pod nogami. Pahorja predvsem uničujejo ljudje v lastnih vrstah. Njegova vizualna in vsebinska preobrazba je naravnost samomorilska. Najbolje oblečenega Slovenca so oblekli brez kravate, ker naj bi menda to dokazovalo odprtost in širino), njegova govorica je postala povsem drugačna. Iz Pahorjevih ust so namesto leporečja, v čemer je bil podobno kot njegov nekdanji partijski šef Milan Kučan že pravi mojster, pričele prihajati obtožbe, ki jih širita Tone Rop in Milan Cvikl. Dva oskubljena jastreba iz LDS, ki ju je Pahor sprejel v svoje nedrje kot dve nedolžni lastovki, ki prineseta pomlad (beri oblast). Rop, Cvikl in Mitja Gaspari, ki ga je Pahor že na začetku leta razglasil za podpredsednika svoje vlade, so postali njegovi glavni svetovalci. »Luzerji« ga učijo politične ekonomije in mu polagajo besede v usta.
Ko so vse javnomnenjske ankete zaznale trend dvigovanja podpore Janševe SDS, ki je na prvem mestu prehitela SD, je pri Pahorjevih očitno zavladala panika. S strankine centrale so članstvu poslali pismo, nekakšen poziv s prav militantno vsebino: »Da nam bi uspel ta podvig (zmaga; op. p.), bo potrebna splošna mobilizacija vseh razpoložljivih sil. Vprašanje je, ali se bo socialni demokraciji na Slovenskem v kratkem znova ponudila priložnost, ki jo imamo na tokratnih jesenskih volitvah. Zato moramo brez slehernega oklevanja storiti vsak po svojih močeh vse, da to priložnost obrnemo v naš prid in zlasti v prid uspešnejšega razvoja naše države.« Če bi kaj takšnega napisal predsednik SDS Janez Janša, bi ga slovenski »neodvisni« novinarji gotovo takoj obtožili poskusa državnega udara. S pozivi o splošni mobilizaciji vseh razpoložljivih sil se ni ravno za šaliti.
Prvi žebelj v Pahorjevo politično »krsto« sta sicer zabila že Boško Šrot in Andrijana Starina Kosem. Koncesija nad Delom, ki je bila iz Golobičevega Zaresa pred meseci prenesena na SD, Pahorju škoduje, ne pa koristi. Za prvega tajkuna Šrota je predsednik SD samo sredstvo za dosego kapitalsko-političnih ciljev korporacije Pivovarne Laško. Tudi Pahor, tako kot mnogi politiki iz različnih strank pred njim, se je pustil ujeti v Šrotovo zanko. V tajkunsko zanko so se pravzaprav ujele vse tri stranke leve sredine – tudi Zares in LDS. Medtem, ko se Gregor Golobič zadnje čase poskuša na vse kriplje distancirati od tajkunskih zgodb, v katere je do vratu vpleten njegov čudežni deček Matej Lahovnik (svetoval je tako upravi BTC kot Pivovarni Laško), pa bi Katarina Kresal še naprej rada »ribarila v kalnem«.Brez zadrege se namreč javno spreneveda o sporni koncentraciji lastništva v Istrabenzu. O tem, kako Igorja Bavčarja, ki je član LDS, s parkiranjem delnic pred nadzorniki kapitalskega trga rešuje njen prvi gospodarski svetovalec Matjaž Gantar.
Janši se vse bolj nasmiha ponovna zmaga, želi pa si zmagati z veliko razliko. Očitno se dobro zaveda, da bo imel težave s sestavljanjem nove vladne koalicije. Na možnosti, da bi mu zmago ukradli, da bi na koncu sestavil vlado nekdo drug, ki ne bi bil relativni zmagovalec, je že javno opozoril. Poleg za SDS ugodnih javnomnenjskih anket, mu gre zadnje čase na roko tudi inflacija, ki se je v Sloveniji začela zniževati hitreje kot v območju evra. V avgustu smo pri nas prvič letos zabeležili deflacijo, saj so se cene v primerjavi z julijem znižale za 0,6 odstotka. To pa je za volivce, ki inflacijo hitro občutijo na lastnem žepu, lahko zelo vspodbuden podatek. Še posebej, če jih mediji, najbrž tudi s predvolilnimi nameni, zadnje čase kar naprej strašijo pred recesijo.
Borut Pahor ne bo nikoli premier. V četrtkovem soočenju predsednikov parlamentarnih strank na Pop TV je padla tudi njegova maska. Potne kaplje na obrazu so delovale kot najhujši politični hudournik. Katastrofa na volilni dan 21. septembra se mu nevarno približuje. Če stranka SD ne bo postala relativni zmagovalec parlamentarnih volitev, je Pahorjeva politična kariera zapečatena. Iz prve lige politikov se bo preselil v drugo ali tretjo in doživel isto usodo kot poraženec parlamentarnih volitev leta 2004 Tone Rop. Tako močno opevani lipicanec slovenske levice se utegne zelo hitro spremeniti v opešano kljuse.
Pahor v teh dneh doživlja sindrom Lojzeta Peterleta na lanskih volitvah za predsednika države. V najbolj odločilnih dneh so se mu začela sesuvati tla pod nogami. Pahorja predvsem uničujejo ljudje v lastnih vrstah. Njegova vizualna in vsebinska preobrazba je naravnost samomorilska. Najbolje oblečenega Slovenca so oblekli brez kravate, ker naj bi menda to dokazovalo odprtost in širino), njegova govorica je postala povsem drugačna. Iz Pahorjevih ust so namesto leporečja, v čemer je bil podobno kot njegov nekdanji partijski šef Milan Kučan že pravi mojster, pričele prihajati obtožbe, ki jih širita Tone Rop in Milan Cvikl. Dva oskubljena jastreba iz LDS, ki ju je Pahor sprejel v svoje nedrje kot dve nedolžni lastovki, ki prineseta pomlad (beri oblast). Rop, Cvikl in Mitja Gaspari, ki ga je Pahor že na začetku leta razglasil za podpredsednika svoje vlade, so postali njegovi glavni svetovalci. »Luzerji« ga učijo politične ekonomije in mu polagajo besede v usta.
Ko so vse javnomnenjske ankete zaznale trend dvigovanja podpore Janševe SDS, ki je na prvem mestu prehitela SD, je pri Pahorjevih očitno zavladala panika. S strankine centrale so članstvu poslali pismo, nekakšen poziv s prav militantno vsebino: »Da nam bi uspel ta podvig (zmaga; op. p.), bo potrebna splošna mobilizacija vseh razpoložljivih sil. Vprašanje je, ali se bo socialni demokraciji na Slovenskem v kratkem znova ponudila priložnost, ki jo imamo na tokratnih jesenskih volitvah. Zato moramo brez slehernega oklevanja storiti vsak po svojih močeh vse, da to priložnost obrnemo v naš prid in zlasti v prid uspešnejšega razvoja naše države.« Če bi kaj takšnega napisal predsednik SDS Janez Janša, bi ga slovenski »neodvisni« novinarji gotovo takoj obtožili poskusa državnega udara. S pozivi o splošni mobilizaciji vseh razpoložljivih sil se ni ravno za šaliti.
Prvi žebelj v Pahorjevo politično »krsto« sta sicer zabila že Boško Šrot in Andrijana Starina Kosem. Koncesija nad Delom, ki je bila iz Golobičevega Zaresa pred meseci prenesena na SD, Pahorju škoduje, ne pa koristi. Za prvega tajkuna Šrota je predsednik SD samo sredstvo za dosego kapitalsko-političnih ciljev korporacije Pivovarne Laško. Tudi Pahor, tako kot mnogi politiki iz različnih strank pred njim, se je pustil ujeti v Šrotovo zanko. V tajkunsko zanko so se pravzaprav ujele vse tri stranke leve sredine – tudi Zares in LDS. Medtem, ko se Gregor Golobič zadnje čase poskuša na vse kriplje distancirati od tajkunskih zgodb, v katere je do vratu vpleten njegov čudežni deček Matej Lahovnik (svetoval je tako upravi BTC kot Pivovarni Laško), pa bi Katarina Kresal še naprej rada »ribarila v kalnem«.Brez zadrege se namreč javno spreneveda o sporni koncentraciji lastništva v Istrabenzu. O tem, kako Igorja Bavčarja, ki je član LDS, s parkiranjem delnic pred nadzorniki kapitalskega trga rešuje njen prvi gospodarski svetovalec Matjaž Gantar.
Janši se vse bolj nasmiha ponovna zmaga, želi pa si zmagati z veliko razliko. Očitno se dobro zaveda, da bo imel težave s sestavljanjem nove vladne koalicije. Na možnosti, da bi mu zmago ukradli, da bi na koncu sestavil vlado nekdo drug, ki ne bi bil relativni zmagovalec, je že javno opozoril. Poleg za SDS ugodnih javnomnenjskih anket, mu gre zadnje čase na roko tudi inflacija, ki se je v Sloveniji začela zniževati hitreje kot v območju evra. V avgustu smo pri nas prvič letos zabeležili deflacijo, saj so se cene v primerjavi z julijem znižale za 0,6 odstotka. To pa je za volivce, ki inflacijo hitro občutijo na lastnem žepu, lahko zelo vspodbuden podatek. Še posebej, če jih mediji, najbrž tudi s predvolilnimi nameni, zadnje čase kar naprej strašijo pred recesijo.
