Umrl je slovenski igralec Zlatko Šugman, nosilec Borštnikovega prstana. Žalostno novico, ki je že zaokrožila po gledaliških krogih, so za STA potrdili v njegovem Mestnem gledališču ljubljanskem, kjer se je igralec nazadnje ustalil. Šugman je umrl v 77. letu starosti davi na svojem domu v Ljubljani.
Zlatko Šugman se je rodil 28. avgusta 1932 v Gorišnici pri Ptuju. Končal je ljubljansko Akademijo za igralsko umetnost. Član Mestnega gledališča ljubljanskega je bil vse do upokojitve, poprej pa je krajša obdobja nastopal tudi na drugih odrih - v SLG Celje v letih 1958-1961, v SNG Drama Maribor v obdobju 1961-1965, potem pa 27 let v ljubljanskem mestnem teatru.
Izoblikoval je skoraj nepregledno število odrskih likov v delih evropske in ameriške dramatike, posebej radi so ga zasedali v komičnih vlogah. Zaigral je tudi v mnogih domačih novitetah, ki so jih podpisovali Strniša, Hieng, Petan, Kmecl in drugi.
Obraz Zlatka Šugmana se je vtisnil v spomin tudi marsikateremu filmskemu obiskovalcu, vse od filma Tistega lepega dne, ki ga je leta 1962 po prozi Cirila Kosmača posnel France Štiglic. Sledil je že antologijski Ne joči, Peter, pozneje Vdovstvo Karoline Žašler in vrsta drugih.
Na malih zaslonih je Šugman nastopal v monodramah, še v dobi črno-bele televizije izjemno priljubljenih nanizankah, kot so bili Mali oglasi, Dekameron, Naša krajevna skupnost, pa tudi v drugih oddajah za otroke in odrasle.
Za igralstvo je poleg Borštnikovega prstana, tega je dobil leta 1986, prejel nagrado Prešernovega sklada, Severjevo nagrado, Župančičevo nagrado.
Leta 2001 je postal še dobitnik Ježkove nagrade, žirija pa je tedaj v obrazložitvi med drugim zapisala. "Šugmanova komika je izvirna, naturna in neprisiljena, vselej človeško sproščena, a v izrazu zadržana; teži k nevsiljivi izpovedi človeške stiske in reve, zna uravnotežiti bolečino in posmeh."
Najbolj ustvarjalen je takrat, je še zapisala žirija, "ko prestopa navidezne meje komičnega in igra samosvojo, vselej domišljeno in nanovo vznemirljivo, igralsko briljantno človeško komedijo".
Za igralski opus je, kot krono svojega ustvarjanja, leta 2003 prejel še "veliko" Prešernovo nagrado za življenjski opus. Upravni odbor Prešernovega sklada je zapisal: "Umetniška polnoživost, pomenska poglobljenost in velika priljubljenost so tisti pojmi in poteze, iz katerih je najbolj razpoznavno stkana ustvarjalna biografija enega izmed najizrazitejših slovenskih dramskih igralcev zadnjih desetletij - Zlatka Šugmana.
Seveda je najznamenitejši obraz te biografije komedijantski, tisti in tak, ki je komiko kot nemara najbolj zahteven igralski dar in žanr zmeraj uprizarjal z veliko zbranostjo in nadzorovanostjo, brez vsakršnih pretiravanj in oblog v gledaliških, filmskih in televizijskih interpretacijah raznovrstnih človeških likov: od tim. malih, vsakdanjih slehernikov do mogočnih, tragikomičnih dramskih usod."
Med Šugmanovimi vlogami so bile najbolj markantne: Cankarjev župnik v Hlapcih in Kralju na Betajnovi, Molierov Argan v Namišljenem bolniku in Orgon v Tartuffu, od popularnih pa Frakl v Mikelnovi Fraklovi vrnitvi.
V Mestnem gledališču ljubljanskem so ob smrti Zlatka Šugmana, člana ansambla od 1. februarja 1965 vse do upokojitve 30. marca 1992, globoko pretreseni. "Za vedno nas je zapustil velik človek in izvrsten igralec," so sporočili. Žalna slovesnost bo v petek, 19. decembra, ob 10. uri v gledališču.