Na sodnem procesu v Nemčiji, kjer so bili zaslišani tudi sodelavci nekdanje SDV, je bilo mogoče znova izvedeti, da je atentat na švedskega premierja Olofa Palmeja 1986 izvedla beograjska tajna služba, da bi s tem očrnila hrvaško emigracijo v tujini.
Ob razkritju, da je bil sedanji predsednik republike dr. Danilo Türk kot nekdanji sekretar, nato pa kot predsednik komisije za manjšine in izseljence na SZDL precej bolj seznanjen s terorističnim napadom nekdanje slovenske službe državne varnosti (SDV) v Velikovcu leta 1979, kot je danes pripravljen priznati, postane znova aktualen sodni proces na Višjem temeljnem sodišču v Münchnu leta 2008. Do procesa je namreč prišlo zaradi političnega umora Stjepana Äurekovića, nekdanjega direktorja Ine, ki je bil v Nemčiji izveden po naročilu nekdanje hrvaške službe državne varnosti leta 1983.Pomenljivo je, da se je ta politični umor zgodil takrat, ko je bil pri Stanetu Dolancu, tedanjem zveznem sekretarju sekretariata za notranje zadeve, pod katerega so sodile tako republiške SDV kot beograjska SDB (služba državne bezbednosti), na poluradnem obisku tedanji nemški zvezni minister za notranje zadeve Zimmermann. Ta se je takoj, ko je izvedel za politični umor v Nemčiji, vrnil v domovino. Čeprav je od političnega umora Stjepana Äurekovića minilo že skoraj trideset let, se nekdanji sodelavec Službe državne varnosti Krunoslav Prateš, ki je sodeloval pri umoru, ni mogel izogniti obsodbi na dosmrtno ječo, izrečeni na razsodbi 16. julija 2008. A to še zdaleč ni najpomembnejši podatek, ki ga lahko izvemo iz obsežne razsodbe sodišča.
V njej je tudi dolg opis tega, kako je bila organizirana nekdanja jugoslovanska služba državne varnosti (do reforme v letu 1966 znana kot Udba, nato kot republiške SDV in zvezna SDB), koliko samostojno je lahko ta služba delovala na republiških nivojih, torej tudi v Sloveniji (za delovanje v tujini so republiške SDV potrebovale le mnenje zvezne SDB); kako razvejena je bila njena teroristična dejavnost v tujini, kdo vse je bil odgovoren in vpleten v izvedbo terorističnih akcij s političnimi umori, kakšno je bilo število političnih umorov, omenjena pa so tudi imena posameznih žrtev političnih umorov.
Česar še vedno v zadnjih dveh desetletjih nismo storili v Sloveniji, so namesto nas naredili na enem samem sodnem procesu v Nemčiji. Na podlagi pričevanj in doslej objavljenih raziskav so lahko ugotovili, da so prav nosilci političnih funkcij v nekdanji Jugoslaviji izdali navodila za politične uboje na ozemlju Nemčije. Ti so seveda vse do danes ostali nekaznovani, tako kot Josip Perković, ki je na Hrvaškem logistično pripravljal politični umor ter usmerjal glavnega obsojenca Prateša. Na višjem sodišču v Nemčiji bi moral nastopiti kot priča, a se je pričevanju izognil ne le zaradi navajanja bolezni, temveč predvsem zaradi zaščite, ki jo še vedno uživa pri sedanjih hrvaških oblasteh. Kako močna je ta zaščita, pove že podatek, da je bil njegov sin glavni svetovalec nekdanjega hrvaškega predsednika Stipeta Mesića.
Zanimive in zgovorne podatke v zvezi z delovanjem nekdanje SDV oziroma SDB ni predstavil le strokovnjak, ki ga je posebej za to nalogo vključilo sodišče, temveč predvsem zaslišane priče iz vrst nekdanjih uslužbencev SDV. Med njimi je izstopalo ime nekdanjega sodelavca Udbe Vinka Sindičića, njegovo pričevanje pa so nemški preiskovalci ocenili kot izjemno verodostojno. Sindičić je na sodnem procesu podrobno osvetlil vlogo takratne jugoslovanske SDV pri političnih umorih v tujini, med katere naj bi po njegovem pričevanju pred nemškimi preiskovalci sodil celo atentat na švedskega premierja Olofa Palmeja 1986.; z namenom očrnitve hrvaške politične emigracije naj bi ga organizirala nekdanja srbska SDV. Prav to Sindičićevo pričevanje je januarja letos znova povzela tudi nemška revija Fokus, zaradi česar so se predramile oblasti na Švedskem. Tako domnevni atentat nekdanje jugoslovanske SDV na švedskega premierja kot tudi politični umor direktorja Ine, Stjepana Äurekovića, ki so ga po načrtni in stopnjevani diskreditaciji v medijih zahrbtno ubili v garaži glavnega obsojenca za umor Prateša, sta le dva najbolj razvpita politična umora SDV na tujem. Po podatkih strokovnjaka, zapisanih v razsodbi, je bilo od leta 1945 do leta 1989 na območju Nemčije izvedenih 67 političnih ubojev Hrvatov, samo med letoma 1970 in 1989 jih je bilo ubitih 22.
Kot je zapisano v razsodbi, je bila poleg SDV in SDB organizirana še mreža oseb, ki je delovala le po političnih navodilih nosilcev dolžnosti izvršnih komitejev komunistične partije na zvezni ali republiški ravni. Te osebe so lahko delale v tujini z namenom priprave na določeno akcijo, če pa so delale doma, v Jugoslaviji, so bile postavljene za filtriranje in pripravljanje informacij, ki so bile pomembne za komunistično partijo. Na podlagi teh informacij so bile nato sprejete ocene. Osebe so bile običajno člani SDV, ni pa bilo nujno, to pa je bilo nekaj povsem običajnega za politične voditelje posameznih služb, kot so bili podsekretarji. Likvidacije nasprotnikov komunističnega režima Jugoslavije v tujini so nosilci političnih odločitev celo v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja še vedno razumeli kot »legitimno sredstvo« za ohranitev oblasti. Za te likvidacije ni bilo nobenih zakonskih osnov ali pisnih navodil, po trditvah nemškega strokovnjaka, pa so bili po Titovi smrti leta 1980 za likvidacije pooblaščeni nosilci političnih funkcij na republiški ravni.
Zaradi likvidacij v tujini se je oblikovala posebna komisija, glavna naloga članov komisije pa je bila, da podajo politično oceno o tem, ali bi lahko tuji preiskovalci v primeru posamezne likvidacije dokazali kakršnokoli povezavo s tedanjim komunističnim režimom Jugoslavije. Namen takih komisij je bil tudi ta, da minimalizirajo politično škodo. Taka komisija, v katero so bili vključeni le pripadniki tedanje SDV, je bila ustanovljena tudi v primeru političnega umora direktorja Ine, Stjepana Äurekovića. Pri terorističnem napadu v Velikovcu je imela zagotovo povsem enako vlogo tudi komisija za manjšine in izseljence, ki ji je nekoč predsedoval sedanji predsednik države dr. Danilo Türk.
