Umazano delo na Delu: varnostnik zaradi »umora osebnosti« toži Delo in novinarja

Varnostnik Dejan Padovac, zaposlen v okviru Centra za varovanje in zaščito v policiji, skrbi za varovanje predsednikov slovenskih vlad in voditeljev tujih držav, ni podpornik neonacistov, ni jim blizu, ni napredoval v službi zavoljo pomoči Janeza Janše ali Vinka Gorenaka in nikoli ni dajal zaupnih informacij iz svoje službe nepooblaščenim osebam. In vendar vse to izhaja iz dolgih člankov o njem, ki jih je 29. septembra letos objavil časnik Delo.

Tega dne je Delo na prvi strani natisnilo članek avtorice Anuške Delić z naslovom »Primer varnostnik« ponazarja odnos oblasti do ekstremizmov, na peti strani pa je njen novinarski kolega Rok Kajzer spisal komentar z naslovom Letele bi varnostne glave, tretji članek Deličeve čez celotno deveto stran pa je imel  naslov V bližini neonacistov in vrha politike. Zaradi zapisov v teh člankih, torej grobega posega v čast in dobro ime, se je Padovac odločil tožiti oba avtorja in časnik Delo, zahteva odškodnino v višini 3.500 evrov, opravičilo, preklic navedb in objavo sodbe.

Kako sta torej novinarja prišla do opisanega konstrukta, ki mu v pravniških krogih pravijo umor osebnosti – character assassination. V člankih je med drugim pisalo, da je Padovac »policist, ki je bil večkrat zaznan v družbi članov slovenske divizije neonacistov, sočasno pa je varoval državni vrh.« Kot »dokaz« so v Delu objavili fotografijo iz marca 2011, kjer v smučarskem centru Cerkno na zimskih športnih igrah SDS sedi ob Dejanu Prosenu, ki da je neformalni vodja slovenskega krila neonacistične organizacije Blood and Honour.

Kot pravi Padovac, je Prosen v širši družbi prisedel k njemu, ker se poznata, saj stanujeta v bližini v majhnem kraju Žiri, poleg tega je v Prosenovi motoristični trgovini kot motorist včasih kupil kakšne izdelke. Nič ni vedel o domnevni Prosenovi neonacističnimi usmerjenosti, ki zanj sicer ni sprejemljiva, konec koncev je bil njegov stari oče taboriščnik v Gonarsu. Insinuacije o njegovi bližini z neonacisti so ga tako še posebno prizadele.

Prav tako je ogorčen nad zapisom, da je v službi napredoval na Janševo zahtevo, kot varnostnik državnega vrha je bil namreč vedno neoporečen in odlično ocenjen, prestal je najstrožje varnostno preverjanje. V člankih mu pripisuje simpatizerstvo do stranke SDS, zaradi česar naj bi obstajala možnost, da je informacije, do katerih je prišel v službi, sporočal stranki. Poudarja, da so politične preference njegova osebna stvar, svoje delo pa je vedno opravljal profesionalno in mu še na misel ni prišlo, da bi kakršnekoli informacije zlorabljal, kar bi v Centru za varovanje in zaščito gotovo slej ko prej opazili. Za to seveda tudi ni niti nobenega dokaza.

Očitno so se 29. septembra pri Delu odločili za obračun z Janšo in SDS čez hrbet t. i. bodyguarda, ki že več let brezhibno varuje najvišje politične predstavnike, in to iz različnih političnih opcij. S tem sicer niso škodili stranki, so pa zelo njemu, to je bil po prepričanju njegovega zastopnika odvetnika Janeza Stuška tudi namen.