V javnost so prišli tonski posnetki skrivnega srečanja predsednika vlade Boruta Pahorja z okrog deset izbranimi novinarji. Ena od novinarskih organizacij, to je novinarsko društvo, je ob tem pohitelo z ostro izjavo, v kateri je obsodilo tistega anonimneža, ki je tajno in brez dovoljenja posnel sproščeno Pahorjevo govoričenje, ne pa tudi sramotnega dejstva, da so novinarji in uredniki na takšno skrivnostno srečanje sploh pristali. A nekatera dogajanja povezana z Društvom novinarjev Slovenije govorijo o tem, da se to ni zgodilo zaradi napake oziroma premajhnega profesionalnega in etičnega čuta tistih, ki so se na tak način srečali s Pahorjem!
Zdaj so pač časi vsesplošnega sprenevedanja in manipulacij, časi zarot vseh proti vsem znotraj koalicije. Časi spopada med Golobičevimi in Pahorjevimi novinarji. To pač niso časi politikantskih peticij 571, ki se je v zgodovino slovenskega novinarstva vpisala kot največja sramota novinarskega poklica in neke novinarske društvene organizacije! Zdaj so časi novinarskega skrivaštva, časi novinarske “avtonomije”, za katero je nesprejemljiva sramota to, da so v javnost prišli sicer sramotni posnetki sramotnega govorjenja Boruta Pahorja, ni pa sramotno in profesionalno zavržno, da izborna in izbrana četica novinarjev (med katerimi je bil tudi novinar ter voditelj TV Dnevnika Dejan Ladika) na takšno neprofesionalno in neetično “klavzuro” sploh pristane.Tako imenovani novinarski brifing je sicer neformalni novinarski pogovor, to pa ne pomeni, da gre za tajno srečanje neke novinarske lože! Še posebej, ker ni jasno, na osnovi katerih in kakšnih kriterijev so nekateri novinarji in uredniki pri tem brifingu sodelovali in čemu se zdaj društvo novinarjem pod vodstvom Matije Stepišnika tako zelo spreneveda.
Zato ni najpomembnejša afera dejstvo, da je nekdo zelo sproščeno govorjenje Pahorja zlorabil zaradi notranje koalicijskih obračunov – zlasti med Golobičem in Zaresom na eni ter Pahorjem in SD na drugi strani. Problem in nepojmljivi škandal je, da so v tej sramotni raboti, imenovani brifing, sodelovali posamezni novinarji in uredniki, ki so si očitno s trenutno oblastjo zelo blizu. Če si ne bi bili, se tudi Pahor ne bi tako zelo sprostil, da bi uporabljal izraze in besede, ki sodijo v gostilniško debate alkoholiziranih. In nihče od prisotnih ni začutil vsaj etične zadrege ob tem in bi s tega sramotnega in za novinarstvo sramotilnega brifinga preprosto odšel.
Tako društvo novinarjev tudi z novim vodstvom nadaljuje tradicijo svojega predhodnika Repovža, ki je omenjeno organizacijo uporabljal in zlorabljal za dnevno politične obračune z drugače mislečimi. Društvo novinarjev je že deset let popolnoma ideološko ekskluzivno in politično instrumentalizirano. In vse, kar nam je po tem škandalu sporočil Stepišnikov upravni odbor DNS je to, da je problem, ker se je o tem razvedelo in ne v tem, da se je to sploh zgodilo.
In čemu je do tega novinarsko sramotnega dejanja sploh lahko prišlo?
V resnici je do tistega za novinarsko avtonomijo in profesionalnost nesrečnega kvazi brifinga 28. maja letos prišlo v času, ko se je tako imenovana Stepišnikova četica že izoblikovala v “zaprto kandidatno listo” za novo vodstvo DNS in ko je bilo tudi na novinarskem terenu (beri v posameznih aktivih velikih medijskih hiš) dogovorjeno, da bo ta četica olastnina društvo novinarjev. Čeprav sedaj vse bolj kaže, da je bilo društvo članstvu dobesedno ukradeno, da bi način vladanja Stepišnikove četice slovenskim novinarjem, ki so člani DNS, bil trikratna potenca na katastrofalno vodenje društva s strani Repovža in njegovih. Nekaj tednov pred volilno skupščino DNS so posamezni člani izražali nestrinjanje s takšnim zaprtim in nedemokratičnim načinom volitev v organe DNS. Njihov glas je bil seveda glas vpijočega v puščavi, Stepišnikova lista oz. četica istomišljenikov pa je članstvu celo zagrozila: ali bo na volitvah celotna lista izvoljena, ali pa nič. Se pravi, če potrebne večine glasov en sam Stepišnikov kandidat ne bi dobil, bi odstopili vsi iz te četice, ki bi bili sicer izvoljeni. Danes vam bo marsikdo, ki je tej farsi na volilni skupščini prisostvoval, zagrenjeno rekel, da je šlo za “ovčerejo” in ne za demokracijo.
Še pred tem so se dogajale nedemokratične reči tudi v posameznih večjih novinarskih aktivih. Na Delu sta za upravni odbor DNS na primer kandidirali tudi Marjeta Šoštarič in Jasna Kontler Salamon, dolgoletni članici društva. Novinarski aktiv Dela se je ob teh dveh kandidaturah, ki nista bili kandidaturi Stepišnikove zaprte liste, razdvojil – manjšinski del je obe kandidatki podpiral, večina pa je že bila instrumentalizirana s strani Stepišnikove četice, saj so na primer na njegovi listi kandidirali novinarji Dela Rok Kajzer, Klara Škrinjar in Tanja Starič, torej preverjeni kadri. Tri novinarska imena, ki se v svojih tekstih vsak dan sklicujejo na demokratične standarde in vrednote, v lastni cehovski organizaciji pa jih diktatura neke četice sploh ne moti. V resnici je ta Stepišnikova četica ne samo olastninila društvo novinarjev, ampak je v resnici šlo za izsiljevanje z zaprto listo, za diktat in končno za zmago diktature. Nekateri člani zagrenjeno celo govorijo o tem, da je Repovžev klon na tretjo potenco (to naj bi bil Stepišnik) v DNS izvedel državni udar.
Še več, izvolitev te Stepišnikove zaprte liste pomeni tudi to, da v društvu novinarjev ni nobene možnosti več za pravi nadzor nad delom in poslovanjem Stepišnikove četice. Njegovi namreč nimajo nebene prave opozicije v društvu. Tisti, ki bi to lahko bili, pa so se uklonili molku večine in zakulisnim grožnjam o tem, kako bodo vse nezadovoljne tako rekoč iz društva zmetali, če bo treba. Tako v prihodnje ne bo niti formalnega nadzora več nad Stepišnikovimi žurnalističnimi generalisimi, saj sta v tričlanskem nadzornem svetu kar dva – torej večina – iz Stepišnikove zaprte liste! Od tod do spolitiziranosti društvenega častnega razsodišča pa potem tudi ni več daleč, saj je Stepišnik od posameznih članiv razsodišča že zahteval, da sprejmejo stališče do tako imenovane zlorabe brifinga s Pahorjem v politične namene. Kar pa ni ne delo in ne poklicanost častnega razsodišča! Ko bo tudi to instrumentalizirano, bodo poravi nameni obstoja in dela tega društva samo še bolj jasni.
Volilna skupščina DNS pa ni bila zgolj farsa nedemokratične premoči in groženj Stepišpnikove četice, ampak je bila po vseh kriterijih celo društvenega statuta nelegitimna! Stepišnikova zaprta lista namreč ni pravočasno in skupaj z gradivom za volilno skupščino poosredovala svojega programa dela. Že samo zaradi tega bi posamezni nezadovoljni člani lahko na upravnem sodišču zahtevali razveljavitev teh volitev. Še huje je, ker skorajda polovica kandidatov iz zaprte Stepišnikove liste do same volilne skupščine sploh ni bila članov društva novinarjev, ampak so to postali dva ali tri dni pred to skupščino. Nasploh je Stepišnikova četica v zadnjem mesecu dni in pol pred volilno skupščino na hitro vpoklicevala tako imenovane rezervne ešalone in menda brez ustreznih preverjanj ter izkušenj v društvo na veliko učlanjevala zelo mlade novinarske kolege in kolegice. Slišati je bilo argumente, da je treba društvo novinarjev pomladiti in tudi tako onemogočiti nekakšne stare konzervativne posameznike, ki si polje delovanja društva predstavljajo pač po svoje – bolj profesionalno in preveč nepolitično, kar naj ne bi bilo v korist novinarskega društva in “demokratične levice” v državi.
V društvo novinarjev naj bi bilo včlanjenih okrog 1200 posameznikov in največja katastrofa za novinarski ceh in društvo tiči prav v dejstvu, da se tej zlorabi Stepišnikove četice ni nihče zelo jasno in glasno uprl. In tudi po tem je moč soditi, kakšni novinarji nam vsak dan pripovedujejo pravljice o demokratični morali, vrednotah in 21. stoletju. Sedanje vodstvo DNS pa javnosti govori o tem, da je kovačeva kobila res vedno bosa in da je govorjenje o novinarski etiki in profesionalnih uzancah en velik nateg za naivne…