Ustavno obtožbo proti našemu predsedniku države Danilu Türku sem gledal od začetka do konca. Načeloma mi je vseeno, kdo je predsednik države, ker tako in tako vedno zmaga napačni. Če je pa že izvoljen, je pač naš in je prav, da ga pustimo pri miru tudi, ko dela napake. Ali pa neumnosti.
Poslanci so ob tej priložnosti veliko govorili o Udbi, to je o organizaciji za zaščito in varovanje izročil NOB, kamor so recimo v Ljubljani sodile tudi vile v Rožni dolini in druge materialne dobrine, ki si jih je naše partijsko vodstvo priborilo po slovenskih gozdovih. Nekaterim se je splačalo biti NOB, večini pa ne, ker je izročil NOB bilo premalo za vse. Saj so tudi izročila osamosvojitve delili, med drugim tudi in v glavnem tistim, ki so bili v prvih bojnih linijah na avstrijskem Koroškem, kamor so se zatekli pred ljudsko armado in tudi Udbo, a so se vrnili in so zato danes osvoboditelji.
V razpravi o Udbi, v kateri je opozicija sekala po dragem nam predsedniku, so govorili, da so eni bili Udba, drugi pa ne; da so eni bili bolj, drugi pa malo manj in da so bili vsi prasci in zločinci. Zato je zdaj priložnost, da izpovem svojo udbovsko preteklost s primerom, o katerem so v parlamentu največ govorilo – o znamenitem bombaškem napadu na muzej v Velikovcu.
Pol leta po tistem dogodku sem iz Celovca prejel anonimno pismo, ki me je vabilo, naj se kaj oglasim na določenem naslovu, da bom izvedel resnico. Pismo je po pravilih službe prestregla tudi Udba, in ker je bil moj takratni direktor njen dopisni član, me je lepega dne poklical v pisarno in mi rekel, da si srečanja z menoj zelo želi tovariš K., za katerega sem kasneje ugotovil, da je mož tovarišice, ki dela na televiziji. On sicer ni delal na televiziji, ampak se je znanstveno ukvarjal z emigracijo, še posebno v sosednjih nam deželah. Tega takrat nisem vedel in sem šel s tovarišem K. na sladoled v sladoledni vrt nasproti Štefanove ulice, kjer je Udba domovala. Tudi tega nisem vedel, ker sem se ukvarjal s kmetijstvom in ne z državno varnostjo. Ta me takrat ni skrbela, ker je bil tovariš Tito še živ.
Tovariš K. mi je pokazal kopijo pisma, a ga nisem vprašal, kako je do njega prišel, če je bilo naslovljeno name. Tovariš K. je o meni vedel vse, jaz pa o njem nič. Povedal mi je, da imam na Koroškem staro mamo in starega očeta, ki sta po vojni emigrirala, in tudi to ve, da ju obiskujem. Kar je bilo res in me je bilo takrat tega malo sram, čeprav nisem vedel zakaj.
Tovariš K. mi je rekel, da bi bilo dobro, če bi šel na tisto srečanje, ki mi ga nekdo predlaga v pismu, ker gre zagotovo za razrednega sovražnika (takrat nisem vedel, kaj je to), ki mi bo govoril laži; da je za obrambo domovine laži treba preprečiti, ker bi lahko imele hude mednarodne posledice za mojo domovino. Takrat nisem vedel, kakšne bi bile te posledice, sem se pa ustrašil za domovino in posledice. In sem rekel, da bom šel. Tovariš K. mi je dal – to mi je šepnil zaupno na uho – specialno telefonsko številko, kar mi je zelo imponiralo, ker sem takrat že pet let čakal, da dobim svoj domači telefon. In naj ga pokličem, ko se vrnem, ker bova spet lahko šla na sladoled.
Tudi moja stara mama in stari oče zagotovo kaj vesta, ker sta emigranta in se ve, zakaj sta po vojni šla čez mejo. Rekel sem mu, da vem, zakaj sta šla, ker sta rekla, da komunističnega režima že ne bosta gledala, pa čez Titota sta grdo govorila, čeprav jaz ne vem, kaj je narobe s komunističnim režimom, razen da kdaj kaj primanjkuje – recimo toaletnega papirja, pralnih praškov, Tito mi pa tudi ni nič naredil. Tovariš K. je bil z odgovorom zadovoljen. Ja, pa za heroja Leskovška Luko (očeta Litostroja) sta rekla, da je pred vojno po Zasavju kure kradel, kar se mi ni zdelo nič takega.
Potem tri dni in tri noči nisem spal, ker me je glodal črv, kaj vse naj to pomeni, kdo je tovariš K., kaj se je sploh zgodilo v Velikovcu, kdo laže in kako naj rešim domovino mednarodne sramote. Vse to sem zaupal dobrim prijateljem in prijateljicam; eden, ki se je na te stvari spoznal, mi je svetoval, naj sicer grem k stari mami, ampak ko pridem nazaj, naj po Ljubljani in okrog na veliko razlagam celotno zgodbo. Ker če je ne bom in če tovariš K. ne bo izvedel kaj uporabnega, me bo povozil avto na prehodu za pešce, če pa mu bom kaj povedal, me bodo vzeli za honorarnega sodelavca. Pa še z buteljem me je ozmerjal, ker je rekel, da je izraz naivnež premalo primeren.
Prijateljica Slava Partlič me je tako peljala k stari mami. Že na vratih sem ji rekel, da me pošilja slovenska Udba in da naj bi takoj vse povedala o atentatu v Velikovcu, ki so ga naredile koroške heimatdienstovske fašistične sile. Režala se je in mi povedala drugačno zgodbo, tako, kot jo je med drugim razlagal Janša v parlamentu. Če so torej to naredili naši, sem sklepal, je vse v redu. Potem sem poklical na tisto tajno številko in tovarišu K. rekel, naj ne bo v skrbeh, ker so to naredili naši in ne fašisti ter nacisti, da se je pa našim menda nekaj sfižilo in da to pišejo tuji časopisi. Tovariš K. je rekel hvala lepa in da se kaj slišiva.
Takrat se je moja udbovska kariera končala, ne da bi se v resnici sploh začela. In zdaj tudi vem, zakaj mi predsednik države Danilo Türk nikoli ne bo podelil niti aluminijastega odlikovanja. In ne vem, ali naj se sekiram ali pa ne. Če mi to že ne škodi, mi v današnjih časih zagotovo ne koristi.
P. S.: Gospod predsednik se je v parlamentu dobro držal – za govorniški pult.