Screenshot_2 Svet24.si

Umrl je Božidar Lapaine, hrvaški oblikovalec ...

spanje, raziskava Svet24.si

Sanje pod nadzorom

1663812312-036mv Necenzurirano

Kakšna stavka? Največja zasebna klinika podira ...

kucan drnovsek bobo Reporter.si

Kučanova huda napaka: Drnovška je imel za ...

kozelj ronaldo Ekipa24.si

250 evrov kazni za Janeza, kar pa ne bo šlo iz ...

Tako bo potekal sončni mrk, ki je marsikoga prestrašil do kosti Odkrito.si

8. april, 2024 - Mrk, ki prinaša katastrofo?!

novak djokovic Ekipa24.si

Je zaradi tega počilo med Đokovićem in ...

Naročilo knjige OZADJE REPORTERJA IN MAGA
Slovenija

Učitelj, kje stanuješ?

Deli na:

Mnogo let je že od takrat, ko mi je tujina prvič na stežaj odprla vrata in me poljubila po francosko. Na galski državni praznik, 14. julija se je  v kulinarični prestolnici Parizu zopet zgodila parada, po kateri smo lahko bili nagovorjeni vsi ljudje dobre volje, ki smo zdravo ponosni na svoj jezik, na svojo kulturo in med opazovalci so bili letos prvič tudi moji učenci.

Mnogo let je že od takrat, ko mi je tujina prvič na stežaj odprla vrata in me poljubila po francosko. Na galski državni praznik, 14. julija se je  v kulinarični prestolnici Parizu zopet zgodila parada, po kateri smo lahko bili nagovorjeni vsi ljudje dobre volje, ki smo zdravo ponosni na svoj jezik, na svojo kulturo in med opazovalci so bili letos prvič tudi moji učenci.

Skozi Elizejske poljane se je sprehodila množica vojakinj in vojakov. Simbolično gredo mimo ognja neznanemu vojaku, ki gori v spomin na vse, ki so se borili za ENAKOST pred zakonom; za BRATSTVO, ki se uresničuje po zlatem pravilu; za SVOBODO, ki je nagrada za pristnost in resnico. Vse do podpisa splošne deklaracije o človekovih pravicah leta 1948, je bila parola, ki cveti iz vsake stavbe javnega pomena Liberté, égalité, fraternité lahko le bolj ali manj mrtva črka na papirju. Dobra prebava svoje lastne zgodovine je očiten privilegij velikega naroda, ki pozablja na vse tiste, ki so sebično skrbeli samo za svoje lastne pravice, vedno znova pa oživljajo spomin na vse »borce« pravic drugih, med katerimi je gotovo v francoski prestolnici z zlatimi črkami zapisan tudi Slovenec Peter Opeka.

Moje spominjanje pa je še nekje drugje -  med vsemi, tako političnimi kot ekonomskimi emigranti, ki jih je v tem mestu daleč največ med vsemi evropskimi mesti. Ljudje iz Kambodže, Vietnama, Kitajske iščejo svoj mir. Podsaharski Afričani najdejo tukaj »vodo« v steklenicah. Priseljenci iz Severne Afrike, ki so predvsem iz Alžirije in Maroka, pa se ukvarjajo s posebnim »športom«, kurjenjem avtomobilov. Sprašujem pa se, kaj iščejo tukaj moji rojaki? Med Slovenci v Parizu največkrat naletiš na tiste, ki se jim je svoboda in enakost v nekdanji Jugoslaviji priskutila in so rajši zamenjali z pristnim bratstvom ob nedeljski pariški skupni mizi, pri kateri je vselej bila molitev v slovenščini. Jeziku ljubezni, kot pravijo francoščini, pa so dodajali svoje slovenske navade in zopet obogatili francosko kulturo.

Za razliko od stare Francije je država Slovenija še zelo v visoki puberteti. Takrat, ko so francozi podpisovali Deklaracijo o človekovih pravicah, so jih pri nas šele začeli dodobra kršit, čeprav so temu takrat rekli »osvobajanje«. Ker so se ob osamosvojitvi Slovenije za varuhe človekovih pravic najbolj začeli razglašati prav tisti, ki so jih prej najbolj sistematično kršili lahko razumemo, zakaj so že mnogim pošle moči za skupno dobro in se rajši naredijo »Francoza«.

Zato vem, da bo prišel nekoč tisti dan, ko bo tudi skozi ulice slovenske prestolnice zavel svež veter. Ko bodo v njej postavljeni simboli samostojnosti in neodvisnosti in bodo ulice imenovane po verodostojnih očetih naroda. Ko bo v njej namesto kapitala vladah duh modrosti in pravičnost. Preden pa bo v nas zagorel ogenj neznanemu borcu za enakost in bratstvo, bo zgodovinska znanost stopila še en korak bližje resnici. Slednja ustvarja svobodne osebnosti, ki sejejo okoli sebe upanje in veselje do življenja.

Za lažje razumevanje naše mlade države, sem tole pisanje zaključil v nemškem mestu Trier. Tukaj sta se namreč rodila dva učitelja, ki sta na naših tleh zapustila očitne sledove na, vsak na svojih učencih. Prvi je bil rimski cesar Konstantin, ki je nekako uzakonil drugo točko Splošno deklaracije človekovih pravic. Drugi pa je Marx, ki pa je prav to  točko pred 140 leti ukinil. S tem svojim delom je nam je omogočil, da smo vse do osamosvojitve Slovenci uživali takšno svobodo, kot jo ima npr. kakšen slon v ljubljanskem živalskem vrtu, vsak dan ima za jest pa pit. Prav v času, ko je lani nastopila nova slovenska vlada je v Trierju bila spet  izdana Marxova knjiga Kapital, kot odgovor na začetek gospodarske krize.  Avtor nove knjige se  imenuje Reinhard Marx. To knjigo bi lahko Ministrstvo za kulturo še letos za Miklavža prevedlo in brezplačno razdelilo v razne tajne poštne predale kapitalistov doma in po svetu.  To branje bo lahko v pomoč tistim, ki s težavo gledajo v oči in ponoči težje spijo.