Turnšek Pahorju: Prestopil si mejo, krepiš nestrpnost, mi smo jih pač postrelili, pa kaj

Borci organizacije, ki poveličuje revolucijo med 2. svetovno vojno, menijo, da dejanja Pahorja »krepijo nestrpnost med različno mislečimi v Sloveniji in se, tako kot moderni evropski voditelji, izogiba aktivnosti povezanih s sprevračanjem zgodovinskih dejstev«. Pravijo, da se celotna zadeva politizira, zato se predstavniki domoljubnih in veteranskih organizacij, povezanih v KODVOS, niso udeležili žalne svečanosti na mariborskem pokopališču. »Za katere žrtve je šlo, smo povedali že v prejšnji izjavi naše članice (ZZB),« so dodali.

Poleg že znanih izjav ZZB NOB, da se bojevnike proti nacizmu in fašizmu ne sme enačiti s po vojni pobitimi, da se poskuša redefinirati zgodovina, da je šlo za neoborožene okupatorje, ki so jih pač postrelili, če pa je bil med njimi kakšen civilist, pa nič zato, saj »vojne imajo krut obraz«, se zgražajo predvsem zaradi Pahorja, ki skupaj z organizatorji prestopa »mejo spodobnosti in politične odgovornosti do Slovenije in njene zgodovine«.

Govor predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja na pogrebni slovesnosti za žrtve Hude Jame (VIDEO)

Spoštovani svojci žrtev, 
žalni zbor.

Gledam v prihodnost. Vidim brata, ki objema brata Slovenca. Skrbita drug za drugega. Mislita vsak s svojo glavo in se kdaj skregata, tudi glede preteklosti. Vendar se spoštujeta v svoji drugačnosti. Sodelujeta. Ustvarjata sožitje. Ko ustvarjata skupaj lahko dosežeta nepredstavljivo.

Potem, ko sta glede druge svetovne vojne oba že zdavnaj odpustila Nemcem, Italijanom in Madžarom, sta končno odpustila tudi eden drugemu. Naj se jima odtlej zgodijo še tako hude preizkušnje, roke drug na drugega ne bosta dvignila nikoli več. Za nič na svetu. Nikoli več. 

Žalni zbor,

gledam v prihodnost, vendar ne spregledam preteklosti. V času, ne daljšem od polovice stoletja, smo Slovenci doživeli obe zgodovinski izkustvi: narodni razkol in narodno enotnost. 

Sredi prejšnjega stoletja, v času druge svetovne vojne, ko so nas pobijali tujci, smo se pobijali še med seboj. Čas narodnoosvobodilnega boja proti okupatorju je bil tudi čas komunističnega in protikomunističnega, državljanskega boja. Ta se z vojno ni končal. Poboji premagane strani so se nadaljevali tudi neposredno po njej. 

In imamo izkustvo narodne enotnosti. Brez nje ne bi bilo ustanovitve lastne države. Prav mogoče bi se brez enotnosti osamosvojitvena vojna končala drugače. Pa se ni. Iz tragične zgodovinske izkušnje smo se nekaj naučili. Prevladalo je zaupanje in sodelovanje. Skupaj smo se borili in skupaj smo zmagali.

Še zmeraj težko razumemo nedoumljive skrivnosti človeškega bitja, ki je od nekdaj zmoglo najplemenitejša, a tudi najstrašnejša dejanja. Razumemo pa, kaj so zgodovinske politične in moralne zmote, ki jih nikoli več ne smemo ponoviti, ne glede na naša različna politična, verska ali druga prepričanja.

To nam daje moč in pogum, da smo danes tukaj. Razumemo človeško in državniško dolžnost, da civilizirano pokopljemo žrtve vojne in povojnih pobojev. Ljudje bodo končno lahko vsaj pokopani, če niso smeli več živeti.

Žalni zbor,

ne spreminjamo zgodovine, spreminjamo prihodnost. To je korak naprej. Stopamo ga s spoštljivim spominom na žrtve, a misleč na mirno in srečno prihodnost vseh naših otrok. 

Po tej poti prihodnosti gremo torej počasi, previdno, pogosto z razumljivimi dvomi, toda pogumno in vztrajno naprej. Želim si verjeti, da slovenski narod vse bolj čuti in razume, da sprava ni enkraten dogodek, temveč stanje duha. Zavoljo nas in naših otrok nam je naložena odgovornost, da ustvarjamo ozračje strpnosti, medsebojnega spoštovanja in sodelovanja.

Odpuščanje in sprava sta najprej globoka intimna vzgiba. Sta stvar slehernega posameznika. Nihče od nas se ne sme počutiti prizadetega v svojih najbolj osebnih občutkih. Tudi glede preteklosti. Glede tega nima nihče pravice obsojati nikogar. V to čustvovanje naj država ne posega. Dolžna pa je storiti vse, kar ji velevajo zakoni in najbolj obe civilizacijske pravrednote. To naš narod, našo družbo in našo državo dela bolj humano, bolj človeško in zrelo. 

Znano je, da ljudje tik pred smrtjo, naj bo naravne ali nasilne narave, mislijo sporočila ljubezni, ne sovraštva. Hočem reči, da v stiski s časom pred zadnjim slovesom ne izgubljamo moči za sovraštvo, temveč za izraze ljubezni. Življenje je prekratko, da bi sovražili. Morda prav zato skozi več kot dva tisoč let človeške civilizacije in kulture svetijo Antigonine besede: »ne da sovražim – da ljubim, sem na svetu«.