Slovenska oblast se je prej kot ne nereflektirano odločila, da kršiteljev človekovih pravic v letih od 1945 do 1990 ne bo postavila pred sodišče. Odrekla se je lustraciji in ni sklenila državljanske vojne. Tudi potem ko je parlamentarna skupščina sveta Evrope leta 1996 sprejela znano resolucijo o ukrepih za razkroj dediščine nekdanjih komunističnih totalitarnih sistemov.
Namen lustracijske zakonov, tako pravi ta resolucija, ni bila kaznovanje, to je naloga tožilcev ob uporabi kazenskega prava, ampak zaščititi nastajajočo demokracijo. Partija je konec osemdesetih celo mehko sestopila z oblasti (ni se sama ukinila), na katero se je kot SD uradno vrnila jeseni 2008 kot prva vladajoča stranka. Na predsedniških volitvah pa je že leto prej zmagal človek, ki je v boljševiško politiko vstopil v osemdesetih po socialistični zvezi. Simbioza levega trojčka in predsednika je pokazala, kakšen človek je in kakšne usluge plačuje.
Dvajsetletnica pregona Janše, Borštnerja, Tasiča in Zavrla, ki ga je operativno vodil takratni notranji sekretar Tomaž Ertl (priznal je odgovornost za aretacijo Janeza Janše), je šla mimo vsakršne pozornosti predsednika države. Türk pa ni spregledal okrogle obletnice akcije Sever, ko je leto pozneje zanjo nagradil prav Ertla.
Popolna odsotnost moralne presoje in tehtanja pomena obeh dogodkov. Nenavadno za človeka, ki se v svojem življenjepisu hvali kot tisti, ki je bil leta 1988 soustanovitelj Sveta za varstvo človekovih pravic pri SZDL. A neverjetno, nikjer ga ni bilo v bližini civilno-družbenih pobud, ki so spremenili Slovenijo. Tudi zato nas ne bi smelo presenetiti, da je prekršil nenapisano pravilo spodobnosti, po katerem se ne odlikuje izpostavljenih izvrševalcev represivnega režima. Ves čas trdi, da je bila njegov odločitev pretehtana. V čem, tega nismo zvedeli. Ali je bila pretehtana glede na njegov dolg za volilno podporo omrežja »old boysev«?
Predsednik republike Kučan je odlikoval svoje ljudi. A ne šefa Udbe. Drnovšek je opazil še koga drugega, denimo nekdanjega domobranca Jožeta Bernika. Česar si ni mogel dovoliti Kučan, je padlo na za dve glavi višja ramena Türka.
Dolgoročno, se tolaži predsednik v pogovoru za Večer, ko polemike malo ugasnejo, se bo pokazalo, da je bilo odlikovanje upravičeno. Šef države se moti. Šele zgodovinska distanca, ko ne bo več gojenega bavbava pred Janšo, bo pokazala prave razsežnosti njegovega »flopa«.
