Znano je, da Franci Perčič, svetovalec predsednika države Danila Türka, sodno preganja novinarko Reporterja Biserko Karneža Cerjak zaradi dveh člankov: enega sploh ni napisala, ker tudi v medij, kjer je članek izšel, ni pisala, v drugem pa ni napisala tistega, kar ji očita. Perčiča moti že sklicevanje na podatke s portala udba.net, na katerih je ob njegovem imenu navedena številka 60000, ki naj bi po priloženem šifrantu pomenila oznako za uslužbenca oziroma rezervista SDV.
Toži tudi največjo opozicijsko stranko SDS, ker je na svoji spletni strani objavila faksimile iz knjige Dušana Lajovca Med svobodo in rdečo zvezdo, v kateri je ta objavil seznam sodelavcev SDV oziroma udbovcev, ob tem pa še zapisala, da je Perčič veljal za partiji najbolj zvestega tovariša iz vrst SDV. Perčič zatrjuje, da Lajovčev seznam ni verodostojen, sodišču pa je predložil celo dopis Sove iz leta 2010 z izjavo takratnega direktorja Andreja Rupnika, da ob pregledu evidenc MNZ ni bilo podatkov, da bi SDV vodila njegov dosje oziroma da bi bil v njenih evidencah.
Toda 13. septembra je na ljubljanskem okrožnem sodišču nastal preobrat. Pred sodiščem je kot priča nastopil Matevž Košir, direktor Arhiva RS v letih od 2005 do 2009, ki je posredno potrdil verodostojnost mikrofilma, iz katerega izhajajo podatki na portalu udba.net in v Lajovčevi knjigi. Mikrofilm je kot dokument na eni od prejšnjih obravnav predložil sodišču zagovornik SDS Franci Matoz.
Košir je med zaslišanjem povedal, da je Arhiv leta 2007 prevzel dva izvoda centralne aktivne evidence, in sicer so enega prejeli od MNZ, drugega od Sove. Dodal je, da gre za podatke iz leta 1991, njihovo avtentičnost pa sta potrdila oba organa. Glede Lajovčeve evidence pa je rekel, da izhaja iz leta 1987 in da se obe, ki sta bili uradno prevzeti, v glavnem ujemata z njo. SDV je namreč gradivo sproti obnavljala vsakega pol leta, toda tisto iz leta 1991 je bilo po njegovih besedah v velikem odstotku uničeno.
Verodostojnost Lajovčeve evidence bi tako lahko primerjali s primerjavo obeh evidenc, ki so ju uradno prejeli leta 2007. »Da bi tako evidenco ponaredil, bi bilo izredno zahtevno. V vsakem primeru pa druge evidence v arhivu potrjujejo avtentičnost in ne moremo imeti tega kot dokazno gradivo, ampak za arhiviste se zdi, da je ta evidenca iz leta 87 najbolj popolna evidenca, če tako govorimo v primerjavi z drugimi verzijami centralne arhivske evidence,« je ob tem dodal. Glede številke 60000, ki je na udba.net zapisana ob Perčičevem imenu, pa je dejal, da uradnega šifranta nimajo: »Zdaj mi po drugem gradivu lahko potrdimo, da so dejansko sodelavci SDV imeli to šifro.«
Zato je pravni zastopnik SDS predlagal, da sodišče preveri verodostojnost mikrofilma in evidence tako, kot je to predlagal Košir. Ob njegovem pričanju sta se razkrili še dve stvari: Arhiv leta 2003, ko ga je Perčič zaprosil za ustrezno potrdilo, še ni hranil evidenc SDV, saj jih je pridobil šele štiri leta pozneje. Po drugi strani pa Sova leta 2010 več ni hranila teh evidenc, saj jih je tri leta prej predala Arhivu.
Torej sta oba dokumenta, ki ju je predložil Perčič sodišču ob tožbi, neverodostojna oziroma zavajajoča. Odvetnik Matoz je zato posumil, da je predsednikov svetovalec sodišču zavestno predložil dokumente, za katere je vedel, da niso verodostojni, zato obstaja možnost, da je predložil lažne listine. Sporno naj bi bilo tudi ravnanje Andreja Rupnika, ki je potrdil nekaj, česar ni mogel potrditi, saj Sova leta 2010 ni mogla opraviti preverjanja evidenc, ki jih že tri leta ni več imela, torej je v tem primeru zlorabil svoj uradni položaj. Do naslednje obravnave morata odvetnika obeh strank v postopku predlagati nove priče.
Zanimivo pa je, da predsednikov svetovalec Perčič želi kot pričo pripeljati Mitja Kunstlja, ki v svojem blogu piše vse mogoče in nemogoče stvari o slovenski(h) politiki(h) in svojih nekdanjih kolegih iz specialne brigade Moris. Kaj naj bi natančno potrdil Kunstelj, ni znano. Prav tako tudi ne, od kod se sploh poznata s svetovalcem predsednika Danila Türka.