Prevzel je tudi koordinacijo medresorske delovne skupine, ki izvaja ta pri nas pionirski projekt. Triindvajset je trenutno število tistih, ki so prišli v Slovenijo, petnajst pa jih je še na poti v prihodnjih tednih in morda mesecih. Odvisno tudi od razmer, ki jih narekuje epidemija.
Posamezne prošnje še prihajajo, a jih ne obravnavajo, saj ne morejo organizirati prevozov. Še preden pridejo v državo, bo treba poskrbeti tudi za njihovo nastanitev.
Po besedah državnega sekretarja Valentinčiča se vsi dobro počutijo, urejajo birokratske postopke glede zavarovanj in podobno. »Težko si je predstavljati, koliko časa lahko to terja, status repatriiranca je pri nas nekaj novega, zato moramo vedno znova dajati pojasnila in napotke. Vsi so si že uredili zdravstveno zavarovanje, dobivajo socialne podpore, ki jim pripadajo. Z jezikovnimi tečaji so z marcem ravno pričeli, aso jih morali žal začasno pretrgati.«
Državni sekretar poudarja, da je znanje slovenščine najpomembnejši pogoj za zaposlitev in sicer za zaposlitev. »Sem optimist, saj so samoiniciativni, tudi dokaj izobraženi. Z večino od njih ne bo težav.« Naj dodamo, da bodo pomoč države – tudi zdravstveno zavarovanje denimo – prejemali največ petnajst mesecev.
Ali so interes za repatriacijo pokazali tudi ljudje slovenskega rodu iz drugih držav? So, a repatriacija velja le za Venezuelo, nihče drug zanjo ne more zaprositi. Zakon določa, da se lahko iz določene države izpelje, če vlada sprejme ustrezen sklep za to državo.
Še pred tem mora ministrstvo za zunanje zadeve izdati mnenje o upravičenosti repatriacije, ker v tej državi vlada tako huda politična ali ekonomska kriza. Šele nato se pripravi akcijski načrt repatriacije, nam je še povedal državni sekretar na uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu.
