Balažic je pojasnil, da apno po eni strani dezinficira in pomaga ohraniti truplo, po drugi strani pa uničuje DNK. Po njegovih besedah je za sedaj še težko govoriti o vzrokih smrti, so pa na truplih vidne tope poškodbe, ne pa tudi znaki strelnih ran.
Na to, da so ljudje pred smrtjo verjetno trpeli, po Balažičevih besedah napeljujejo nekatere podrobnosti, in sicer umetna noga s čevljem, okrog katere se tesno oklepa dlan. Vsa trupla so namreč prekrita z nekaj milimetri apna, vse razpoke in podrobnosti, ki se iz apna vidijo, pa kažejo na to, da "se je nekaj premikalo", pojasnjuje. To je po njegovih besedah lahko nastalo pri propadanju posmrtnih ostankov, lahko pa ti ljudje niso bili takoj mrtvi.
"Težko rečem, kaj se bo v tej gomili posmrtnih ostankov še vse našlo, namreč ta gomila je dolga približno 115 metrov in široka 2,5 metra," je dejal Balažic. Kot je opisal, je na začetnem delu, do koder so v sredo lahko prišli, naloženih po sedem skeletov v vrsti, potem pa se število stopnjuje in je na koncu videti tudi po pet skeletov drug na drugem. Po njegovih besedah predvidevajo, da se v tem delu nahaja okrog 300 skeletov.
Na sredinem ogledu so, tako Balažic, sklenili, da bo celjski preiskovalni sodnik izdal ustrezno odredbo, da se te posmrtne ostanke odstrani in se naredijo strokovni pregledi, v katerih bodo ugotovili njihovo število, spol, starost in poškodbe.
Komu pripadajo ti posmrtni ostanki, se bo poskušalo čim bolj natančno ugotavljati, "zaenkrat ne morem govoriti ničesar", je pojasnil Balažic. O identifikaciji teh skeletov pa je dejal, da so DNK preiskave smotrne tam, kjer je možna primerjava, "tukaj pa dvomim, da bo to možno".
Kot je še dodal, je v sodni medicini že zelo dolgo in je videl že "marsikaj grdega in hudega", vendar pogled na "valovite meglice" v tem rovu "človeka presune in ga ne more in ne pusti ravnodušnega".
Vodja topografske raziskave in zgodovinar Mitja Ferenc je povedal, da si niso mislili, da bo po preiskavah grobišč v navadnih jamah, ki so jih uporabili za poboje, v miniranih kraških breznih in protitankovskih jarkih prišlo tudi do raziskave v četrti skupini grobišč, rudniških jaških. Vlada je, kot je spomnil, v letu 2007 predlog za preiskavo potrdila in v teh sedmih ali osmih mesecih se je to uresničilo.
"Upam, da se bodo dela na evidentiranju in sondiranju prikritih grobišč lahko nadaljevala. Nisem sicer prevelik optimist, kajti preveč problemov se pojavlja pri teh zadevah," je ocenil Ferenc. Pri tem je dodal, da jih vsaka oblast "odrinja ali pa za njih ne poskrbi tako, kot bi si želeli".
Na vprašanje, ali obstajajo indici, da je kje v bližini Hrastnika še kakšen podoben rov, je Ferenc odgovoril, da so indici na podlagi ustnih izjav tudi tistih ljudi, ki so se rešili. Kot domnevajo, pravi, je pri "najbolj znanih rudniških razpokah starega Hrastnika najmnožičnejše grobišče ljudi, odpeljanih iz Teharij, sicer pa je še nekaj rudniških rovov, a raziskav do sedaj še ni bilo".
Kot je dejal vodja sektorja za vojna grobišča pri ministrstvu za delo Marko Štrovs, so bile poleg tehničnih ovir pri preiskovanju grobišča tudi birokratske ovire, tabu v mišljenju in denarne težave. Med njimi je omenil tudi stroge rudarske predpise in to, da "mora za vsako stvar biti sklep vlade".
Spremeniti so se morale tudi razmere na ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve, ki je pristojno za urejanje vseh vojnih grobišč, kajti to do lani ni imelo ne denarja ne ljudi za to, je predstavil Štrovs.
"Zdaj smo pravzaprav na začetku, ne na koncu tega odkritja," je dejal. Po njegovem mnenju je "glavnina tega grobišča" v jaških, zunaj njih so "samo tisti, za katere v jaških ni bilo več prostora".
Tisti, ki so sodelovali pri povojnih pobojih, "in nedvomno jih je še nekaj živih, bodo mogoče zaključili svojo pot nekoliko lažje, če bodo razkrili te stvari," je danes dejal vodja policijske akcije Sprava Pavel Jamnik. Kot je dodal, je policija prav zato javno pozvala ljudi, naj jim sporočijo podatke o poboju v Barbara rovu.
Kot je pojasnil Jamnik na novinarski konferenci v Muzeju novejše zgodovine Slovenije, se je policija z Barbara rovom prvič srečala sredi devetdesetih let, "ko je na območju Policijske uprave Celje potekala intenzivna preiskava glede Teharskega taborišča".
Med grobišči, kamor naj bi odvažali ljudi iz Teharij, se je omenjal tudi Barbara rov, je povedal in dodal, da je takrat policija skušala zbrati nekaj bolj natančnih podatkov. "Vendar smo prišli do tega, kar vemo tudi danes, da je v rudniku grobišče. Zbrani so bili domnevni podatki o žrtvah in to je bilo tudi vse," je dejal.
Policija je, pravi Jamnik, prav zato v sredo pozvala ljudi, da jim kdor koli, ki poseduje kakšno informacijo glede Barbara rova, to sporoči. "Čeprav je to nenavaden poziv, je tudi preiskava povojnih pobojev nenavadna in nekonvencionalna preiskava," je dodal.
Poziv je po njegovih besedah še zadnja možnost, da bi prišli do uporabnih podatkov, ki jih je še mogoče preveriti. "Imamo informacijo, da se je nekaj ljudi že javilo," je poudaril.
Jamnik je dejal, da jim svojci pobitih ne morejo pomagati pri preiskavi. "Svojci ne vedo, kje so bili njihovi bližnji umorjeni," je povedal. Ob tem je pojasnil, da jim podrobnosti pobojev lahko povedo samo tisti, ki so sodelovali pri teh pobojih.
Vodja akcije Sprava je tudi povedal, da policija glede prikritih grobišč v Zaplani, Mariboru, Celju, na Pohorju in Lescah ni mogla še nobenega posameznika "z imenom in priimkom" z dokazi tako obremeniti, da bi to zadostovalo za vložitev kazenske ovadbe.
To ni slabo delo policije, je zatrdil, ampak rezultat načina izvedbe teh povojnih pobojev. Pri tem je Jamnik omenil konspiracijo, "brisanje sledi, in ob zaznavi, da kdaj te zadeve pridejo na dan, uničenje vse dokumentacije, ki kogar koli od domnevnih storilcev bremeni".
Po njegovih besedah morajo biti dokazi za sodišče trdni in preverljivi. "Dokazi, ki temeljijo na ustnih virih, so za kazenski pregon domnevnih storilcev premalo," je dejal in poudaril, "da je bistvena listinska dokumentacija, ki pa je ni".
"Za kazenski postopek je uporabna izjava in vedenje ljudi, ki so sodelovali pri pobojih. Tisti, ki so sodelovali pri izvedbi, pa ne govorijo. Mogoče bo kdo le zbral pogum in povedal kakšno stvar," je povedal.
"Vse nas zanima, kdo so žrtve v Barbara rovu," je pojasnil, a obenem zatrdil, da z ugibanjem o žrtvah ne bomo prišli naprej, saj z ugibanjem delamo zmešnjavo. "Počakajmo na sodne medicinske raziskave, ko bomo dobili odgovor o številu, spolu, starosti, narodnosti in načinu smrti," je dodal.
Glede ovadbe, ki jo je v zvezi s pobojem v Barbara rovu vložil Roman Leljak, je Jamnik dejal, da to ovadbo "razumejo tako kot klice ljudi, ki nam bi radi pomagali". Kot je zatrdil, bodo navedbe v njegovi ovadbi preverili.
Direktor Muzeja novejše zgodovine Jože Dežman pa je dodal, da so imeli do sedaj že vsaj pet primerov, "ko so prišli podatki o kraju prikritega grobišča na smrtni postelji pri slovesu od življenja". Po njegovih besedah ne bi našli grobišča na Storžiču, "če ne bi mati na smrtni postelji svojemu sinu povedala, kje je prikrito grobišče".
Dežman je še povedal, da so po odkritju posmrtnih ostankov v Barbari rovu prejeli elektronski sporočili, "eno je od gospe iz Litije, ki išče dedka, drugo je opozorilo nekega človeka o grobišču v Rimskih toplicah". "Tak dogodek sproži bolečino in intenzivno razpravo," je poudaril.