NSI se je odločila za neke vrste tretjo pot, po kateri ne gre v oster spopad z vladajočo koalicijo, hkrati pa ne bo več satelit Janševe SDS. Po oblikovanju nove sestave državnega zbora je s podporo vladajoče koalicije pridobila vodstvo komisije za nadzor javnih financ, kar jim prvak SDS ne more odpustiti.
Ker SDS še vedno ni predlagala svojih članov, ima v njej NSI manjšino in zaradi tega je pred dnevi padel njen predlog, da bi posle v zvezi z odstranjevanjem ograje z meje pregledala tudi KPK. Poleg tega SDS ni hotela prevzeti druge opozicijske nadzorne komisije za obveščevalne službe, ki jo je pozneje spet s pomočjo vladajoče koalicije začasno prevzela NSI.
Podobno rivalstvo smo lahko opazili tudi v primeru interpelacije zaradi ukinitve Muzeja slovenske osamosvojitve oziroma njegove združitve z Muzejem novejše zgodovine, ki jo je zoper ministrico za kulturo Asto Vrečko napovedala NSI, nato pa zaradi tega, ker SDS ni hotela prispevati dodatnih glasov za njeno vložitev, umaknila.
Namesto tega ji je SDS ponujala, da podpre njihovo interpelacijo zoper vso vlado, kar je NSI zavrnila in tako jo je največja vladna stranka vložila sama, v njej pa skoraj dobesedno prepisala stavke iz nesojene interpelacije NSI.
V NSI so naredili premislek in namesto rušenja vlade, ki v danih okoliščinah ne more biti uspešno, saj jo takšne Janševe akcije zgolj krepijo, izbrali ponujanje rešitev in sodelovanje pri reformah, zlasti zdravstveni. Janša pa je nato v svojem znanem slogu napadal Tonina in NSI, ob tem se je spravil še na njihovega glavnega tajnika Roberta Ilca, ki menda iz ozadja vleče vse niti, Toninovo »tretjo pot« pa je primerjal s potjo Ljudmile Novak. Hkrati je delil še pristopno izjavo v SDS, kamor naj se včlanijo razočarani člani NSI.
Ključni problem je v tem, da je NSI zamudila že dve priložnosti, da bi konstruktivno uravnotežila vlado, najprej pri Miru Cerarju, nato pri Marjanu Šarcu. Robert Golob ji te priložnosti ni dal, čeprav se je pred volitvami hvalil, da bo gradil malo levo, malo desno politiko. Toda po volitvah se je vkopal v protijanševsko levosučno koalicijo, v kateri njegovi ministri, zlasti iz Levice, z ideološkimi temami izzivajo Janšo in mu tako dajejo priložnost za vnovično krepitev.
Tako se lahko zgodi, da bo Toninova tretja pot trajala le do konca mandata, v naslednjem pa se bo NSI vnovič znašla v vlogi satelita. Še zlasti, če bo Golob na volitvah ponovil usodo Cerarja, Janša pa bo spet relativni zmagovalec, tokrat okrepljen s satelitsko stranko Anžeta Logarja, morda tudi Pavla Ruparja. Če se bo na levi strani spet pojavil novi obraz, pa od Golobove Svobode ne bo veliko ostalo.
Robert Golob je zamudil priložnost, da bi po vzoru Janeza Drnovška zgradil čezpolno koalicijo z NSI in s tem podprl njeno zmerno in konstruktivno politiko. Če bi bila NSI v Golobovi vladi, se ta ne bi ukvarjala s spomeniki, muzeji in podobnimi traparijami, ampak zgolj s konkretnimi problemi ljudi.
Prav tako tudi ne bi nasedla levim stricem iz ozadja in na pogreb nekdanjega šefa zloglasne Udbe poslala častno četo. Tudi ne bi razdirala davčne reforme prejšnje vlade, ki je razbremenila delo. Namesto tega zdaj obljublja svojo davčno reformo z enakimi učinki, torej višjimi neto plačami ob istih bruto plačah. Ni bilo vse, kar je naredila prejšnja vlada, nujno slabo!
NSI tvorno sodeluje tudi pri zdravstveni reformi, kjer predlaga, da pacienti sami izberejo zdravnika (javnega in zasebnega), storitev pa bi plačala zavarovalnica, pri kateri so zdravstveno zavarovani. V tem primeru bi koncesije podeljevali pacienti, ne pa občina ali država.
Vprašanje je, ali jim je Golob sploh pripravljen prisluhniti ali pa bo tudi on raje nasedel radikalnim idejam Levice, ki so pred tremi leti strmoglavile Šarčevo vlado in omogočili nastanek tretje Janševe vlade.
