Bojan Traven in Uroš Slak iz Pogledov Slovenije v Poglede vsak teden bolj dokazujeta, da imata fiksno idejo, da sta zgodovinsko poklicana, da iz slabosti levice in nesprejemljivosti desnice naredita novo zgodbo – zgodbo o tako imenovani »tretji poti«.
Ta naj bi zaradi njunega angažmaja in zgodovinske poklicanosti prišla na oblast, ker se je levica izpela, desnica pa tako in tako nima kaj iskati na oblasti.
A vse to je tudi fikcija, ki nam jo skušata omenjena vsiliti skozi Poglede Slovenije, saj je realnost nekaj drugega od poslanstva njunih Pogledov in pogledov. V resnici je ta tretja pot anonimna in zakrinkana kot Bojan Porok, ki je v eni od oddaj hrabro pokazal hrbet kameri in potem prikrito obtoževal, ker se pač sam s seboj ni mogel neposredno soočiti. Kaj šele z obtoževanimi. Očitno so tretja pot anonimneži, ki jih v resnici ni, samo da Traven in Slak tega še ne vesta.
V njunih oddajah so čedalje bolj čudni gostje! Ali gre za odpisane, bivše in prejšnje, pa za popolne anonimneže, ki o politiki in političnem vedo toliko, kot Pahor o ekonomiji. Potem, ko Travnu in Slaku ni uspelo prepričati avtorjev ideje o resetiranju Slovenije, da bi prevzeli oblast v državi v svoje roke (kar ni nič čudnega: znajo resetirati, nimajo pa novih programskih idej!), sta zdaj v veliki zadregi, kdo sploh bi znali biti akterji tretje poti. V zadnjih Pogledih sta nam tako kot izhod v sili predstavila to elito »tretje poti«: Erika Kerševana, ki tako in tako že od nekdaj ve vse. Pa Dušana Kebra, ki je tako rekoč standardna notranja oprema starih idej v novi preobleki. Tudi Matjaž Hanžek je očitno tretja pot, čeprav deluje utrujeno in nezbrano in ga je le težko povsem razumeti. A v politiki tretje poti razumljivost ni nujnost.
Potem sta nam Traven in Slak na naše veselje v oddajo pripeljala bivšega vrhunskega socialističnega sindikalista Braneta Mišiča, ki je že šestdeset let v Sloveniji, pa bi ga bilo treba v skladu z zakonom o uporabi slovenskega jezika nujno podnaslavljati. Dober ud tretje poti bi seveda bil tudi oni izdelovalec oken: s tretjo potjo skozi nova okna v lepšo prihodnost.
Je pa še en člen Traven-Slakove tretje poti: to je Radovan Žerjav, šef bivše kmečke in sedaj pomeščanjene SLS, ki bi (glede na to, da ima carto bianco za vstop v Poglede!) očitno lahko kot stara struktura kolaboriral s tretjo potjo. A kaj, če iz te moke ne bo kruha? Ja, bodo pa žganci.
Sicer pa smo takoj po tej zadnji oddaji Pogledov Slovenije lahko gledali nadgradnjo te t.i. tretje poti – to je bila oddaja Na lepše, ki nas je popeljala v turistično razkošje slovenskega kulturnega boja v novi turistični preobleki! Slavil se je Kočevsko Rog zaradi Baze 20 in ne zaradi povojnih množičnih pobojev. Bravo Bulc in bravo vodstvo RTV.