Po zgledu Nemčije bo morda tudi Italija kmalu zahtevala krivce za likvidacije, ki jih je zagrešila Udba, posebno za krut umor družine Ševo. Plačani morilec Udbe je 24. avgusta 1972 v italijanskem mestecu San Dona di Piave umoril 35-letnega Stjepana, 24-letno Tatjano in devetletno pastorko Rosemarie. Umor hrvaške družine je pretresel Italijo, kjer je bila družina na dopustu, in Nemčijo, ker so živeli v Stuttgartu in imeli tudi nemško državljanstvo. Hrvati s prstom kažejo na Anteja Josipovića, očeta predsednika Iva Josipovića, ki je bil v času umora šef komisije CK SKH za ideološka vprašanja, torej je bil eden tistih, ki so Udbi dajali politično soglasje za likvidacije. Nad Josipovićem pa visi tudi sodelovanje pri pokolu Hrvatov v Kočevskem rogu, saj je bil med II. svetovno vojno član partizanskega odreda v Biokovu, ki je kasneje prerasel v 11. dalmatinsko brigado. Prav ta brigada, v kateri je bila politična komisarka kasnejša predsednica jugoslovanske vlade Milka Planinc, je v gozdovih nad Kočevjem izvršila enega najbolj gnusnih zločinov v tem delu Evrope.
Preiskovalci zločina v Italiji, če bo preiskava, bodo zagotovo potrkali tudi na vrata hiše v Krškem, kjer živi Silvo Gorenc, ki je bil med marcem 1972 in oktobrom 1974 načelnik zvezne Službe državne varnosti. Glavni v Beogradu so vedeli vse, saj je bila taka tudi hierarhija. Ivan Lasić, eden od tedanjih šefov centrale, ki se je znašal v tiralici nemških preiskovalcev, je pripovedoval, da je »ta zločin tudi njih, nalogodajalce številnih umorov, šokiral«. Tako da ne bodo držale trditve, da za naročene umore v jugoslovanski prestolnici niso vedeli.
Za morilca družine Ševo velja Vinko Sindičić, plačan udbovski morilec, čeprav to uradno ni bilo nikoli dokazano. Po poročanju hrvaških medijev naj bi živel v italijanskem mestecu Gubbio. Sindičić je bil infiltrirani agent, ki je Ševove spoznal v Nemčiji. Tako je tudi vedel, da načrtujejo dopust v Italiji, zato se jim je pridružil. Po izjavah prič je z njimi 18. avgusta 1972 pripotoval v San Dona di Piave pri Benetkah, kjer so se nastanili v penzionu Bar Ristorante Centrale. Sindičić je naslednji dan z vlakom odšel v Trst, pet dni kasneje pa ga je družina pričakala na železniški postaji. Med vožnjo v penzion je Stjepan ustavil na tržnici, da je kupil sadje. Devetletna Rosemarie je pojedla košček lubenice, to je bilo zadnje v njenem prekratkem življenju.
Med vožnjo proti Benetkam je morilec, ki je sedel zadaj ob Rosemarie, izvlekel pištolo in Stjepana trikrat ustrelil v zatilje. Avtomobil je zapeljal v jarek, žena Tatjana pa je prijela orožje in iztrgala dušilec. Več ni mogla. Plačani udbovski morilec je proti njej večkrat ustrelil in jo smrtno ranil. Nato je prislonil pištolo še k otroški glavici (Rosemarie je med vožnjo zaspala) in dvakrat sprožil. Deklica je bila v trenutku mrtva. Ko je izstopil iz avtomobila, je videl, da je Tatjana še živa. Vstavil je nov okvir z naboji in celega spraznil v negibno telo. Nato je pobegnil in sporočil, da je naloga opravljena.