Revija Reporter
Slovenija

Tovariš Fišer, še pomniš Amalijo, Stanislava in Janeza?

Jože Biščak

3. jul. 2014 5:01 Osveženo: 10:00 / 09. 8. 2017

Deli na:

Pred desetletji je tožilstvo pod vodstvom Zvonka Fišerja obtožilo ljudi sovražnosti, ker so v spomin na žrtve želeli postaviti spominski križ.

V soboto, 5. julija, bo minilo 35 let, odkar je predsednik senata temeljnega sodišča v Novi Gorici Silvij Šinkovec v montiranem procesu spoznal za kriva duhovnika Janeza Lapajneta in Stanislava Medveščka. Prvi naj bi pomagal pri izvršitvi kaznivega dejanja širjenja lažnih vesti, drugi pa naj bi zlorabil svobodo opravljanja verskih obredov v politične namene. Preganjal ju je človek, ki je danes generalni državni tožilec – Zvonko Fišer. Obsojena sta bila sicer na pogojne kazni, toda grenak priokus kratenja osnovnih človekovih pravic je ostal. Zadoščenje je prišlo leta 1995, ko je vrhovno sodišče sodbo odpravilo in ju oprostilo.

Kot je bilo zapisano v obsodbi, je Janez Lapajne naklepno pomagal Amaliji Jereb pri izvršitvi kaznivega dejanja širjenja lažnih vesti z namenom, »da povzroči vznemirjenost občanov in zmanjša njihovo zaupanje v ukrepe državnih organov s tem, da je neugotovljenega dne, v septembru leta 1975, v Godoviču izdelal Amaliji Jereb skico za spomenik v obliki križa, ki ga je na to le-ta dala postaviti v oktobru ali novembru v velikosti 2,5 metra na kraju Na Vršah pod hribom Lajše nad Cerknim v spomin leta 1944 tam likvidiranim narodnim izdajalcem, vedoč v kakšen namen bo postavljen.« Na križu je bil napis: Kdor tu gre mimo, naj se spomni, da Jezus med nami še živi.

Drugi obdolženi Stanislav Medvešček je bil spoznan za krivega, ker je »kot verski predstavnik zlorabil svobodo opravljanja verskih opravil in obredov v namene, ki so nasproti ustavnemu redu, s tem da je 9. novembra 1095 popoldne (…) kot dekan rimokatoliške cerkve v Cerknem opravil blagoslovitev spomenika (…) ter s tem zlorabil versko dejavnost za počastitev narodnih izdajalcev, torej v politične namene.« Amalija Jereb je bila zaradi zmanjšane prištevnosti oproščena, prav tako tudi Franc Ozebek, ki ji je križ pomagal postaviti.
 
Znamenje je bilo namenjeno spominu na 15 civilistov, ki so jih iz maščevanja za ubite partizane po napadu Nemcev na Cerkno likvidirali pripadniki Varnostno-obveščevalne službe, in sicer na podlagi tajnega odloka SNOO o zaščiti slovenskega naroda in njegovega gibanja za osvoboditev in združitev, ki je v praksi pomenil, da se likvidira vsakega posameznika, ki nasprotuje komunistični partiji, revoluciji in partizanom. Sramotna sodba je bila v nasprotju z ženevsko konvencijo iz leta 1949, ki daje pravico do groba in znamenja vsem žrtvam sovražnosti, vendar je nekdanji totalitarni režim ni upošteval. Poleg tega se sodišče sploh ni ukvarjalo z vprašanjem, ali so bili pobiti ljudje in vrženi v brezno res narodni izdajalci, ampak je »slepo sledilo tožilstvu, ne da bi njegovo obtožno trditev sploh preverjalo«.

 Desetletja kasneje je ta tožilec, Zvonko Fišer, ki je dokazano sodeloval v sodnih zadevah, na podlagi katerih so kratili človekove pravice, še vedno prvi med tožilci, prenaša se tudi praksa tožilstva, ki ji sledijo sodišča. Kot je bil Janez Janša obsojen, ker je neugotovljenega dne prejel obljubo nagrade, je bil pred 35 leti tudi duhovnik Lapajne obsojen, ker je neugotovljenega dne napravil skico križa.