Večer, posvečen izidu knjige Igorja Omerze Edvard Kocbek – osebni dosje št. 584, je prejšnji torek v Cankarjevem domu začel direktor založbe Karantanija David Tasič. Nastop je že z naslovom uperil proti spornemu odlikovanju predsednika republike Danila Türka: Tomaž Ertl prva cvetlica na travniku naše demokracije? ali dolge sence naše preteklosti.
Knjiga, je poudaril Tasič, ni bila napisana in objavljena kot komentar k aktualni razpravi v zvezi s podelitvijo državnega odlikovanja, »človeku, ki je hočeš nočeš neke vrste simbol naše totalitarne preteklosti, a so jo ti dogodki postavili v ta kontekst«. Ni pričakoval, da bi lahko najvišji predstavnik države naredil tako nekritični korak nazaj v mračno preteklost. Ne skrbi ga toliko podelitev odlikovanja, ki ima strahoten simbolni pomen, temveč dejstvo, da se je v zadnjem letu zgodilo več stvari, ki kažejo na željo relativizirati preteklost in revidirati zgodovinska dejstva – od zaposlovanja bivših udbovcev v državnem aparatu, poimenovanja nove ceste za Titovo do več medijskih prispevkov, ki presegajo mejo uravnovešenega pristopa k polpretekli zgodovini. Ni mu vseeno, da tudi nekateri izpričani demokrati in humanisti ne vidijo nevarnost tega izjemno močnega simbolnega predsednikovega sporočila. Z njim je bila »prestopljena moralna meja, in od tod naprej je mogoče vse – ni več nobene zavore –, od danes lahko nagrajujemo zlo, laž in prevare, ne da bi se vprašal, kam nas to pelje.«
Skrbi ga, ker nekateri njegovi prijatelji v obrambo nerazumljivih
političnih odločitev poskušajo relativizirati totalitarnost preteklega
režima in ga razglašajo za le – avtoritarnega. »Kot da pomenskost
besede lahko izniči preprosto dejstvo, da je – s stališča posameznika,
ki je bil teroriziran s strani svoje države – tak sistem vedno le
totalitaren.« Tasič ne more razumeti, zakaj trditve, da je bil Tomaž
Ertl prva cvetlica na travniku naše demokracije samo zato, ker se
takratna politika z njim vred ni več upala na veliko zapirati
oporečnikov. Takih trditev realni dokumenti ne potrjujejo; nasprotno,
govorijo v prid dejstvu, da so v takratnem političnem vrhu in Udbi v
osemdesetih bili prisiljeni k umiku in opuščanju metod še iz prejšnjih
desetletij minulega stoletja.
Na predstavitvi knjige so poleg avtorja Igorja Omerze sodelovali tudi
sin Edvarda Kocbeka Matjaž Kocbek in njegov prijatelj Viktor Blažič;
Boris Pahor pa ji je namenil spodbudno pismo, ker se je zaradi bolezni
ni mogel udeležiti.
