To so slovenski misijonarji in misijonarke: 37 jih deluje od Madagaskarja do Ukrajine

Največ slovenskih misijonarjev trenutno deluje na Madagaskarju, kjer so štirje, Med njimi je tudi verjetno najbolj znani slovenski misijonar Peter Opeka. Večje število slovenskih misijonarjev je še v Braziliji in Ukrajini, v preostalih državah so po eden ali dva.

Delo misijonarjev kot osrednja misijonska ustanova v Sloveniji spremlja Misijonsko središče Slovenije. Njegova naloga je ohranjanje stika z misijonarji, povezovanje, zbiranje sredstev za projekte misijonarjev in njihovo delo ter povezovanje s sorodnimi ustanovami.

Misijonarji poleg skrbi za vero skrbijo tudi za izobraževanje, vodijo ambulante, pomagajo graditi hiše in ceste ...

Po besedah vodje misijonskega središča Matjaža Križnarja je glavna naloga misijonarjev oznanjati evangelij, poučevati ljudi v krščanski veri, deliti zakramente in obhajati maše. Hkrati pa se misijonarji pogosto soočajo z vsakdanjimi stiskami ljudi in revščino, zato jim skušajo pomagati na različne načine. Med drugim skrbijo za izobraževanje, vodijo ambulante, gradijo hiše in ceste.

Pri njihovem delu jim s finančnimi in drugimi sredstvi pogosto pomagata Slovenska Karitas in misijonsko središče. Slednje po besedah Križnarja organizira različne akcije, med drugim zbiranje denarja za prevozna sredstva misijonarjev (akcija MIVA) in njihove projekte (Trikraljevska akcija). Izvajajo tudi program botrstvo, preko katerega posamezniki financirajo šolanje socialno šibkejših otrok tam, kjer delujejo misijonarji, in program prostovoljstva, preko katerega lahko mladi od 18. do 30. leta pomagajo pri izvedbi projektov v misijonih.

Za misijonarje preko misijonskega središča po besedah Križnarja letno zberejo od 1,5 do dva milijona evrov, pri čemer izpostavlja, da gre zbrani denar v celoti misijonarjem. "Vsak misijonar ima poseben konto, na katerem se zbira denar, in ko ga potrebuje, ga dobi," pravi.

Križnar: Pomembno je, da misijonar začuti klic

Zato da nekdo postane misijonar, je po besedah Križnarja v prvi vrsti pomembno to, da začuti klic, da želi oznanjati evangelij in mu slediti. Nato so potrebne čisto tehnične priprave, povezane s tem, kam bo odšel, kje bo bival in podobno. Pomembno je tudi, da se bodoči misijonar čim bolj nauči jezika, ki ga govorijo tam, kjer bo deloval, ali vsaj enega od svetovnih jezikov, ki je tam pogost. "To je osnova," je dejal za STA.

Dovoljenje za to, da nekdo odide v misijon, mora dati škof škofije, iz katere prihaja, ker velja za misijonarje tako iz duhovniških, redovniških in laiških vrst. Pravila, koliko časa je lahko nekdo v misijonih, ni. "Mnogi, predvsem laiki gredo ponavadi v misijon za eno leto, potem pa ga, če želijo, podaljšujejo. Nekateri se vrnejo, ko jim opeša zdravje, nekateri pa so v misijonu tudi do smrti in so tam pokopani", pravi Križnar. Ob tem dodaja, da je včasih težje kot oditi v misijon, vrniti se in se vklopiti nazaj v evropsko družbo.

Misijonarka Mikec: Večina je zelo hvaležna za to, kar delamo

Redovnica katoliškega reda Hčere Marije pomočnice Zvonka Mikec kot misijonarka deluje v Angoli. Odločitev, da gre v misijon, je pri njej dozorevala počasi. Prvi klic je začutila pri 12 letih, končna odločitev pa je dozorela pri njenih 22 letih. "Takrat sem se začela konkretno pripravljati za misijon in trenutno sem v misijonih že 33 let," je povedala za STA. Do zdaj je vseskozi delovala v Afriki, najprej v Angoli, nato dve leti v Mozambiku, zdaj pa je zopet v Angoli.

Na začetku delovanja v misijonih se je ukvarjala predvsem z oznanjevanjem in poučevanjem otrok ter socialno pomočjo ljudem. Ker je bila v Angoli vojna, je pomagala tudi pri delu z begunci. Trenutno pa je njeno delo predvsem koordiniranje projektov osmih misijonskih postaj in pridobivanje sredstev zanje. V omenjenih postajah sicer deluje 39 sester iz njene redovne skupnosti. "Trenutno imamo v 10 župnijah pet otroških vrtcev, šest osnovnih šol in dve srednji šoli. Dnevno oskrbujemo od 10.000 do 12.000 ljudi. Povezovati vse to in iskati sredstva pomeni kar nekaj dela," je povedala.

V Angoli od leta 2002 vojne ni več. Od takrat so po njenih besedah priča velikemu razvoju, ki pa ga je deležna le peščica. Na drugi strani narašča revščina: "Če samo navedem letošnji uraden podatek, da je v državi več kot milijon šoloobveznih otrok, ki nimajo dostopa do šole, to pove vse. Veliko otrok je tudi lačnih in podhranjenih."

Pri sprejemanju otrok v šole skušajo po njenih besedah dajati prednost kristjanom, vendar tudi ostalih ne izključujejo. "Skušamo izbrati predvsem med tistimi, ki sicer ne bi imeli možnosti, da bi šli v šolo, pa tudi med tistimi, ki so bližje šole, da se ne bi zgodilo, da bi bili naši sosedje na cesti. Predvsem pa skušamo pomagati najrevnejšim, tistim, ki res rabijo največ pomoči," je povedala.

Sredstva za delovanje dobijo z različnimi projekti, veliko pomagajo tudi posamezniki in različne organizacije. Ko je treba zgraditi kakšno šolo ali imajo kakšen drugi večji projekt, skušajo za pomoč nagovoriti predvsem velike organizacije, pravi.

Ljudje jih, kot pravi, sprejemajo in jih imajo radi: "Večina ljudi je zelo hvaležnih za to, kar delamo. Tudi država nas spoštuje in nam omogoča delo, kar ne velja ravno za vse države po svetu, kjer delujejo misijonarji."

V Slovenijo se vrača vsake dve ali tri leta, predvsem da se, kot pravi, nadiha domačega zraka. Tudi trenutno je doma, sredi novembra pa se zopet vrača v Angolo. Na vprašanje, koliko časa še namerava delati v misijonih, pa odgovarja: "Upam, da do konca življenja, če bo Bog dal."