V slovenščini sem ga za bralce Reporterja napisal sam in ga potem tudi sam prevedel v hrvaščino. Potem je bila napravljena še lektura.
Opozorimo, da je bil članek napisan še pred napadom skupnosti Jankovićevega mestnega svetnika, Nevzeta Porića na časopis Reporter. Sami mislimo, da je prav Jankovićevo totalitarno partizansko ozadje dalo Porićevi akciji zoper Reporter »logično« ozadje nasilja in groženj, na katere se Kučan in njegovi nenehno sklicujejo.
Koncu koncev je tudi France Bučar svojo "kariero" začel v Knoju z grožnjami in nasiljem, končal pa pri Milanu Kučanu in Zoranu Jankoviću 66 let kasneje z nekolikanj "prilagojeno retoriko".
Žal: na petindvajsetletnico osamosvojitve...
PARALELE ZGODOVINSKEGA ZLA
Stéphane Courtois v uvodu k eni najbolj znanih knjig 20. stoletja, Ernsta Nolteja Evropska državljanska vojna, pravi: »To je tisto, kar Nolte imenuje »vzročni vozel« med Gulagom in Auschwitzem: Lenin je vzpostavil proces, ki je vodil do ukinjanja sleherne razlike med besedo in dejanji. Marksistična teza o izničenju meščanstva je odprla pot rdečemu terorju. Lenininove in Stalinove teze o izkoreninjenju kulakov kot razreda so pripeljale do organizirane lakote, ki je opustošila kmečko prebivalstvo Ukrajine. Na enak način je Hitler dolgo časa proklamirane antisemitične povedi spremenil v dejanje: izkoreninjenje Judov, kot ga poznamo iz taborišč smrti. Gre za masovni zločin« (Stéphane Courtois, prav tam, str. 11).
S to trditvijo se približamo jedru tistega, kar pomeni beseda totalitarizem. In razumemo zlo dvajsetega stoletja. Druga svetovna vojna bi se ne začela, če bi ideologiji, katerih skupni imenovalec je bila »ukinitev sleherne razlike med besedo in dejanji« ne napravili načrta za delitev interesnih sfer v severni in vzhodni Evropi. Temeljna značilnost obeh sistemov je bila fundamentalistična nastrojenost zoper elemente, ki se vanju niso vklapljali.
Baltske države, Vzhodna Poljska, Bukovina in Besarabija so postale prvi poligon iztrebljana, uničevanja in razseljevanja verskih, narodnih ali političnih skupnosti, ki jih je fundamentalistični totalitarizem obsodil na izginotje. To kar pojmujemo kot rasna teorija nestrpnosti Karla Marxa (že leta 1848 je zahteval, da se iztrebijo narodi, ki se ne morejo razvijati, med njimi Južni Slovani, češ da s(m)o odpadek (!) ) so nacisti začeli prav na prostoru, ki so si ga razdelili s tajnimi protokoli pakta Hitler-Stalin, krvavo udejanjati nad Judi. Sovjeti pa so to počeli s Poljaki in baltskimi narodi. Drugo svetovno vojno in vse, kar je po njej sledilo do padca berlinskega zidu (in še onkraj njega) dolgujemo totalitarni miselnosti, ki jo lahko povzamemo v pojem naci-stalinizma.
Naci-stalinizem je bil zasnovan na naslednjih značilnostih. Diktatura je pokrivala vsa področja človekovega življenja. V ospredju je stal voditelj, ki je imel status božanstva. Okrog njega je bila zbrana koncentracija moči, ki so jo poosebljale vojaške sile in neusmiljena propaganda. Verbalni delikt je bil do konca sankcioniran. Človeško življenje v svojem smislu je obstajalo zgolj v razmerju do ideologije, ki jo utelešal voditelj.
Človek je bil poklican, da svoje življenje zanj žrtvuje: totalitarizem se je utemeljeval na kultu smrti: šele mrtev heroj je postal heroj kot tak. Z najvišjim zgledom je namreč potrdil veljavnost totalitarne ideologije: zanjo je žrtvoval svoje življenje. V tem dejanju je »junak« ukinil sleherno razliko med besedo (ideologijo) in dejanjem. Če je pri tem v isto prisilil tudi druge (to je nepripadnike takšnih nazorov, ki so umrli v spopadu z njim), je to še toliko bolj uspešno.
Razumljivo je, da je nujno potrebno obstajal tudi zagon v nasprotno smer: kdor ideologiji ni pripadal s slehernim elementom svoje identitete, je bil zavržen: potrebno ga je bilo nemudoma izbrisati in uničiti. Enako je bilo moč storiti z raso (Judje, Južni Slovani), razredom (kmetje, meščanstvo), institucijo (Cerkev). V svojem bistvu je bila totalitarna ideologija utemeljena na najglobljem preziru človekovega dostojanstva, v kolikor to pojmujemo v pojmu svobode in svobodne odgovornosti do skupnosti posameznikov.
Nekdanji državljani SFRJ bi lahko na svojem zgledu potrdili, da je kult titoizma bil zgolj ena od pod-variant naci-stalinizma, od martirologije »narodnih herojev«, do popolne predanosti družbe voditelju, ki se je začela že s sprejemom v pionirsko organizacijo. Kot otroke in mladostnike so nas učili, da je ubijanje razrednega sovražnika ne samo neproblematično, temveč celo nujno (domobranci, ustaši, reakcionarji vseh vrst) namreč niso bili ljudje. Titoizem je bil – kot stalinizem in nacizem – mogoč zgolj ob kultu brezmejnega sovraštva do drugače mislečega človeka.
Svet so v zadnjem času obšli neverjetni posnetki. Odraščajoče otroke je moč videti, kako sedajo v improvizirana oklepna vozila napolnjena z doma izdelanim razstrelivom. Ali kako si nadevajo pas poln ekrazitnih granat. Potem se odpravijo proti svojemu cilju. Njihova smrt s seboj potegne smrt »nasprotnikov«. V trenutku so sposobni fundamentalistično ideologijo prenesti v dejanje. Smrt prezirajo, kajti življenje ima smisel zgolj v razmerju do božanstva, ki ga kot takega dojemajo.
To je božanstvo, ne Bog. Bog je skupen kristjanom, muslimanom in Judom. Smo abrahamitska religija z eno korenino. Božanstvo še posebej, kar se tiče muslimanov samih: kako lahko pripadnik šitov v imenu »Boga« ubija sunite, ki častijo istega Boga? Ali obratno. Bog s tem nima ničesar. A sovražnik tako ali drugače pojmovanega božanstva (nevernik) mora umreti: življenje in smrt pionirja takšne »veroizpovedi« je smiselno zgolj v njegovem (in lastnem) samouničenju. Uničiti je potrebno vse, ki se ne uklapljajo v totalitaren sistem: v novi, vseobsežni diktaturi ni prostora za noben dvom: vsak verbalni delikt je sankcioniran s smrtjo.
Brez težav človek ugane, da govorimo o islamskem kalifatu in njegovih zahtevah. Težava nastopa v tem, da gre za izpeljanko iz ene najbolj razširjenih svetovnih religij, ki si v zadnjem času išče novega prostora pod soncem. Lahko zanikamo, da je islam tak, kot popisujejo totalitarno ideologijo gornje vrstice: ne moremo pa zanikati, da ne gre za islam. To vidimo po tem, če se ozremo po nasprotju totalitarne ideologije: predstavljata ga dva pojma: krščanstvo (nihče nikoli ne sme nikomur v njegovem imenu vzeti življenja ali storiti kakršno koli zlo) in Evropa: stara Evropa, kot jo predstavlja večinska mentaliteta državljanov Evropske zveze, utemeljena na strpnosti, širini, intelektualnem razmisleku in delavoljnosti.
Krščanstvo in Evropa sta temeljna nasprotnika nasilja v svetu. Ko se borimo zanju se borimo za civilizacijo miru, napredka in strpnosti.