Že udeležba mnogih predsednikov držav in vlad na njegovem pogrebu v Beogradu leta 1980 je pokazala na njegov vpliv v svetu v desetletjih po drugi svetovni vojni. H kultu osebnosti, ki je bil v Jugoslaviji zgrajen okoli njega, so gotovo poleg medijev pripomogle tudi filmske epopeje, v katerih je bil prikazan kot poveljnik vojske v junaških bitkah, zmagovalec.
Proti koncu življenja ga je bilo težko prepoznati kot diktatorja, ki je zagrešil številna kršenja človekovih pravic, pač pa bolj kot uglednega državnika. Na koncu je bil še edino vezivo med jugoslovanskimi republiškimi komunističnimi partijami.
Partija se je zelo trudila, da bi vse srhljive zgodbe, kot so množični povojni poboji domobrancev, Huda jama, brezna ... prikrila. Ta del naše zgodovine so hoteli izbrisati iz narodovega spomina. Kot pravi dr. Musil, je postal lik Tita z razkrivanjem tudi takšnih plati njegove vladavine omadeževan, vendar pa pri delu prebivalstva še vedno figurira kot nekdo »iz ljudi«. Torej, da je izhajal iz revne družine, bil ključavničar. Znal se je pogovarjati z »navadnimi« ljudmi, hkrati pa tudi s svetovnimi voditelji.
Ob tem je propagandna mašinerija malikovala njegov lik, vendar, kot poudarja Musil, imamo vzporednice s tovrstnim malikovanjem tudi v sedanjem slovenskem prostoru. Na podoben način namreč malikujejo Janeza Janšo njegovi mediji in častilci na družbenih omrežjih. Tudi on deluje kot dosmrtni predsednik (stranke), pri čemer si nihče drug sploh ne upa kandidirati na položaj predsednika. Stranka SDS deluje podobno vojaško, kot je nekdaj partija, opozarja Musil.
Dr. Bojan Musil, vodja oddelka za psihologijo na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru: Propagandna mašinerija je malikovala Titov lik, a imamo vzporednice s tovrstnim malikovanjem tudi v sedanjem slovenskem prostoru. Na podoben način namreč malikujejo Janeza Janšo njegovi mediji in častilci na družbenih omrežjih.
Del ljudi v Titu vidi tudi nekoga, ki je skrbel za proletariat. Nekdanja družba je bila bolj egalitaristična (tudi na silo), kar pri delavskem sloju, ki je imel nekdaj večjo veljavo, vzbuja nostalgijo. Težnjo za prehod iz enopartijskega sistema v demokracijo pa je pozneje, dodaja Musil, močno spodbujalo potrošništvo.
Ljudje so želeli imeti dostop do stvari, kot so jih imeli ljudje v Avstriji, Italiji. Ter podoben standard. Vendar je demokratizaciji in osamosvojitvi sledila gospodarska kriza, zaradi katere so mnogi izgubili zaposlitev. Tako so vlogo Tita in prejšnji režim povezali s socialno varnostjo. Vsak vidi Tita kot simbol iz svoje perspektive. Svojci žrtev povojnih pobojev ali tisti, ki so pozneje doživeli hude kršitve človekovih pravic, gotovo v vlogi krutega diktatorja.
Kako bi morali o Titu poučevati sedanje generacije mladih? Kot pravi Musil, se travmatične stvari iz zgodovine ne smejo potiskati na stran. Stvari je treba povedati, kot so se dogajale, pozitivne in tudi negativne. In lik Tita v tem seveda ni enoznačen.
VEČ V TISKANI IZDAJI REPORTERJA IN TRAFIKI24
Reporter št. 18, 2020
