»Sedanji rod mora opraviti dejanje sprave, drugače bodo hudodelstva ostala moralno breme za rodove za nami,« je v uvodu predstavitve Poročila 3, Resnica in sočutje – prispevki k črni knjigi titoizma (uredil ga je predsednik komisije za reševanje prikritih grobišče Jože Dežman) dejal predsednik SAZU Jože Trontelj. Direktorica Študijskega centra za narodno spravo Andreja Valič se je med drugim zavzela za sprejem nediskriminatornih zakonov glede medvojnih in povojnih žrtev. Zadržimo se pri dveh prispevkih obširnega (576 strani) in bogato opremljenega (800 umetniških in dokumentarnih fotografij, reprodukcij umetniških del Marjetke Dolinar in dveh slik Andreja Jemca) zbornika, ki ga je izdala založba Družina.
Kriminalist Pavel Jamnik, tožilec Ivan Žaberl in vodja evidentiranja prikritih grobišč dr. Mitja Ferenc so po nekajmesečnem trudu prek srbskega tožilstva za vojne zločine prišli v Vojni arhiv v Beogradu. Novi dokumenti, ki so jih našli, potrjujejo, da je Tito neposredno nadziral izvajanje pobojev. Trije najvišji oficirji 3. odseka Ozne so namreč neposredno po sprejemu pri Titu in osvoboditvi Zagreba odšli v Slovenijo ter organizirali izvajanje pobojev. Prvi med njimi je bil takrat polkovnik in načelnik Ozne za Jugoslovansko armado in namestnik Aleksandra Rankovića Jefto Šašić, drugi njegov namestnik Milan Kalafatić in tretji Šašićev spremljevalec Đorđa Novosel.
Novosel je na Golem otoku spoznal Dragoljuba Jovanovića. Ko je ta pisal knjigo o Golem otoku (izšla je leta 1990 v Beogradu), sta si dopisovala in Jovanović je njuno dopisovanje vključil v knjigo. Tudi Novosel je napisal spomine (1971), vendar je prej umrl in jih ni objavil. Jamnik jih je prebral pri Novoselovi ženi in sinu. Potrdil je njuno dopisovanje in razkritje, da so bili visoki oficirji Ozne, Šašić, Kalafatić in Novosel, dan ali dva pred osvoboditvijo Zagreba pri Titu na Dedinjah. Z njim so bili nekaj ur na večerji, v razgovoru in pozneje na kinopredstavi. »Tam smo dobili nalogo, o kateri sem ti gotovo pripovedoval, ampak vseeno za vsak primer, če si pozabil: da ubijemo (likvidiramo) Alojza Stepinca. Pogoj so bili ulični spopadi. Teh ni bilo in naloga ni bila izvedena,« je zapisal Novosel Jovanoviću.
Jamnik poudarja, da je po razkritju nekaterih dokumentov (letno poročilo Ozne za leto 1945 in omenjena dopisovanja) postalo jasno ime neposrednega vodje izvedbe množičnih pobojev, ki so bili izvedeni pod poveljstvom Ozne za območje Slovenije. V pojasnilo, kako je bil pri Titu zapisan Jefto Šašić, Jamnik omenja odkritje o vzroku smrti načelnika Vrhovnega štaba NOV in PO Jugoslavije Arsa Jovanovića.
Uboj Jovanovića na begu čez mejo (Bela Cerkev) v času informbiroja je bil zgolj insceniran. Na nekem sestanku sta se Jovanović in Šašić sprla, slednji je po pričevanju udeleženca (to je prišlo na dan med zahtevo za obnovo postopka) Jovanovića ustrelil, nato so zrežirali pobeg čez mejo in uboj. Šašič je v zaporu srečal tudi Novosela, vendar mu ni pomagal. »Novosel je bil v krvni zavezi očitno manj pomemben, predvsem pa se je, kot nekdo, ki leta 1948 ni slepo tulil, da ima samo Tito prav, iz njihove »druščine zaupanja« izločil sam in zanj ni bilo nikakršne milosti, kakršno je na primer za uboj generala užival Šašić,« komentira Jamnik.
Doris Pahor se je lotila primerjav nedvomnih žrtev povojnih pobojev z evidenco CAE (Centralna aktivna evidenca). Za vzorec je uporabila kar seznam 217 žrtev iz kazenske ovadbe, ki jo je policija podala zoper znanega storilca M. R. - C. (Mitja Ribičič - Ciril). Ugotovila je, da so bile žrtve v evidencah SDV še leta 1991, čeprav so se neuporabni podatki sicer sproti izločali iz evidence. Kar 151 oseb z omenjenega seznama je bilo vpisanih v CAE.
Ker za večino teh oseb obstaja tudi dokumentacija v Arhivu Republike Slovenije (medvojni dokumenti o domobrancih, kartotečni listi o prehodu meje, življenjepis, pismo materi, ki sprašuje, kje je njen izginuli sin …), Pahorjeva domneva, da je obstajalo (obstaja) tudi gradivo, ki se nanaša na njihovo usmrtitev. »Glede na nenadzarovano uničevanje gradiva je lahko posamezen obremenilen dokument v kakšnem arhivu med kupom nepomembnega gradiva ali celo v kakšni zasebni zbirki. Možnosti za raziskovalce torej še so.« Dežman je te ugotovitve na predstavitvi pospremil s komentarjem: »Spremljali so mrtve in nadzirali žive.«
Avtorji Poročila 3 so: Tamara Griesser Pečar, Jože Trontelj, Margarita Marija Dolinar, Jože Jagrič, Pavel Jamnik, Doris Pahor, Marko Prešeren, Andreja Valič, Bojan Žalec, Katarina Kompan Erzar, Tomaž Erzar, Marko Štrovs, Tomaž Zupanc, Irena Zupanič Pajnič, Draško Josipovič, Petra Leben - Seljak, Andrej Mihevc, Tomaž Podgoršek in Jože Dežman. Ta je med drugim objavila dokumentacijo sveta Muzeja novejše zgodovine, ki razkriva, kako »Repetova (Božo, op. a.) politično-cenzurna blokada nadaljevanja del v rovu sv. Barbare ni uspela«