»Se je že vrnila te dni. Dela v dokumentarnem programu v kulturno-umetniškem programu TVS, kjer bo pripravljala dokumentarce,« se hvali sedanji direktor TVS Janez Lombergar Lombergar.
Že to bi moral biti zadosten razlog, da bi se ji sedanje – in upajmo trenutno – vodstvo RTV iz krivdnih razlogov zahvalilo za sodelovanje in bi ji vnaprej odreklo pravico do zaposlitve, ki jo je ženska zamrznila, ko si je šla politiko. Politiko Zaresa, stranke, ki je šarila po državi kot zasebnem vrtičku in ki se je ponašala s predsednikom Lažnivim Kljukcem Gregorjem Golobičem.
To je tista ministrica, ki je iz kulture delala sveto kravo, da je lahko ustregla željam tudi posameznim kulturno-elitističnim krogom, in da bi se lahko hvalila, da je imela rekorden kulturni proračun. In to v letih 2009 in 2010, ko je njena vlada KGB državo hitro in zanesljivo vodila na pot grškega scenarija.
To je tudi tista ministrica, ki je po funkciji dvakrat pogorela, pa ji ni bilo nič nerodno. Najprej je na referendum padel njen zakon o RTV, potem pa so celo poslanci njene koalicije v državnem zboru zavrnili sprejemanje njenih sprememb zakona o medijih. To bi v normalni državi zadostovalo, da predsednik vlade takšnega ministra oz. ministrico odpokliče, če že o samokritičnosti in politični etiki, ki bi Širci prišepnila, da mora odstopiti, ne govorimo.
Sicer pa je z obema zakonoma tako manipulirala, da so se jima na koncu odrekli celo vsi tisti, ki jih je zaradi varovanja lastnega političnega hrbta imenovala kot eksperte.
Ta ženska se tako v davkoplačevalsko hišo elektro priključka vrača po več kot desetih letih svojega udinjanja v različnih političnih opcijah – najprej je bila najbolj zavedna članica LDS, potem je bila pa najbolj zavedna članica stranke Zares. Ko je bil Jožef Školč minister za kulturo, je bila njegova državna sekretarka. Vseskozi teh dolgih več kot deset let je bila političarka – sicer slaba in vprašljiva – in tako dolgo jo je čakalo delovno mesto v hiši, iz katere se je v tem času norčevala kot iz kupleraja, ogovarjala svoje bivše sodelavce in kolege in z zarotniškimi akcijami skušala politično razrešiti tudi prejšnje vodstvo RTV-ja.
Ta ženska bo zdaj na udobni davkoplačevalski plači elektro priključka delala dokumentarce, čeprav bi jo – če bi bila pravica – ne smeli zaposliti niti v arhivu, kamor je Marko Filli, sedanji generalni direktor še preden je to postal, na primer pošiljal Vinka Vasleta in kamor so pospravili dr. Valentina Areha, na njegovo uredniško mesto pa imenovali honorarca brez izobrazbe.
Vse to govori o izraziti nedostojnosti zaposlitve Majde Širce na RTV in seveda o nadaljevanju političnih navez med sedanjo vodstveno strukturo, zlasti pa familijarnostjo Lombergarja, ki v svojih krogih pojasnjuje, da mora tudi tako utrjevati svoj položaj. Malo ga je menda utrdil že z nekaterimi koprodukcijskimi pogodbami s posamezniki, ki se sklicujejo na bližnje stike z Janezom Janšo. Ena od teh pogodb naj bi bila vredna kar 900 tisoč evrov. Potem bo pa kdo kdaj rekel, da je Janez Janša neznanega dne na neznani lokaciji tipu dal obljubo, da bo dobil Lombergarjevo pogodbo.
V zvezi z zaposlitvijo Majde Širca je treba povedati še kakšno malenkost! Doslej je veljalo pravilo, da se kar tako v programske dele RTV tisti, ki so se ”okužili” v politiki ne morejo vrniti. Znan je primer Ljerke Bizilj, ki se je po mandate poslanke vrnila na RTV in je menda dolgih sedem let sedela v kadrovski službi. Ali pa primer novinarja Janka Šoparja, ki zato, ker je kandidiral – potem pa odstopil od kandidature – na Jelinčičevi listi, nekaj let ni smel delati v program. O tem govori tudi zadnji primer Mirjane Muženič, ki je kandidirala za evropsko poslanko in se potem ni mogla kar tako vrniti v program, čeprav je tožila in obtoževala.
A Majda Širca je ženska, za katero ne veljajo nobeni kriteriji, razen kriterija, ki ga pozna samo sedanje vodstvo RTV – še posebej direktor televizije Janez Lombergar in generalni direktor RTV Filli.
Očitno tudi s tem RTV res postaja javna hiša, o kateri je govorila Širca kot ministrica za kulturo.
