Thaler na krožniku

V preteklih dneh smo spet dosegli nekaj naših zelo vidnih uspehov! Na zunanjepolitičnem področju sta zlasti blestela predsednik države Danilo Türk in zunanji minister Samuel Žbogar. O problemu Libije sta najprej govorila eno, potem pa nekaj povsem drugega, kar je opozicija zlorabila in to imenovala zmedena zunanja politika in zmeden samokandidat za predsednika OZN.

V resnici pa je pri obeh gospodih šlo samo za pragmatični premislek o tem, ali bosta v mednarodnih zadevah solirala ali pa se bosta grupirala. Ali rečeno drugače: tako Türk kot Žbogar imata človeško pravico do duševnega razvoja, torej tudi do razvoja lastnih teoretičnih misli o mednarodnem dogajanju. Pika.

Drugi dosežek so protokolarna darila, ki jih je ob obisku Slovenije prejel ruski predsednik vlade, ljubkovalno imenovan oligarh, Vladimir Putin. Slovenija je dala več, kot pa je prinesla Rusija, kar govori o tem, da smo bogata evropska država in da je prav, da smo na to ponosni. Samo v državi, ki je bogata in uspešna, je možna tako velika korupcija, o kateri smo dobro obveščeni; samo v taki državi je uspešno preiskovalno novinarstvo tipa Pivovarniški list in njegov satelit Večer. V državi, ki nima nič, korupcija ni mogoča. Putin v Sloveniji je tudi veliki met Boruta Pahorja osebno – po šestih mesecih je popustil in Putinu omogočil fototermin s samim seboj. Putin pa je moral obljubiti, da bo po potrebi v azil sprejel koga iz njegovih vrst, če bo potrebno. Ni pa še jasno, ali smo tako sedli na ruski vlak, čeprav smo prej prisegali na francosko-nemškega, na fototerminu z Obamo pa smo obljubili, da nam je Amerika najbolj pri srcu. A tu ne gre za zadrego, za zmešnjavo, ampak za premislek. Tudi Putinova Rusija je ideološko zelo podobna Sloveniji, celo medijska krajina, bi rekli strokovnjaki s FDV, je zelo podobna – enolična, siva, a tako zelo naša.

Tretji dosežek je zagotovo vohunsko-raziskovalna naloga nekdanjega evropskega poslanca Zorana Thalerja, v kateri je s pomočjo CIE razkrinkal veliko zaroto proti evropskim poslancem, Bruslju in Evropski uniji nasploh. Ker pa je Thalerju manjkalo nekaj ur dodatnega šnel kurza iz špijoniranja, je skupaj še z dvema kolegoma evropskima poslancema padel na bojnem polju pravice, resnice, morale, etike, politične kulture in vsega drugega, kar je zlasti krasilo gospoda Thalerja. Za padle vohune pa se ve, da se jim je v širšem interesu treba odreči in nikoli priznati, da so bili naši.

Thaler je žrtev zarote, ne samo mednarodne, ampak tudi notranjepolitične. Gre za tip človeka, o katerem je na simbolni ravni Borut Pahor v kampanji za evropske volitve rekel: »To, kar počnemo in bomo počeli v slovenski, si želimo videti tudi v evropski politiki.« Rekel je tudi, da je Thaler velik garač in da ima občutek za ljudi. Da ga ima tudi za denar, se takrat še ni vedelo. Je pa gospod nekdanji evropski poslanec že takrat vedel, da mora levica v Sloveniji in Evropi prevzeti oblast, kajti »globoka je gospodarska, socialna in moralna kriza, ki je bila zakuhana v dolgih letih večinske vladavine desne politične opcije.«

Nekateri bi sicer te Thalerjeve besede razglasili za halucinacije, če ne bi človek izrekel tudi to, da so ljudje pred bankami in korporacijami, on pa si je skušal zgraditi ustrezen samozadostni bančni sistem, za katerim bi bil kar sam. To niti od daleč ni korupcija, ampak ustreza definiciji naše koalicije: če bodo bogati posamezniki, bo bogata tudi država. Zdaj sicer imamo samo prvo, drugega pa še ne, ampak gre za dolgotrajne procese, en mandat je premalo.

Zato ne glede na merjenje javnega mnenja računamo na še en mandat kot bonus. In upajmo, da bo v usodnem trenutku predsednik države rekel, da si zaslužimo še eno priložnost, v Murglah pa bodo pripravili kakšen šop novih dokumentarnih kopij iz časa osamosvojitve, ki bodo nastale izključno za predvolilne zadeve, ker se Patria očitno ni povsem dobro prijela. Kajti finski preiskovalec Björkqvist je zadnjič izjavil: »Nimamo nobenih dokazov, da je denar iz Patrie končal v SDS ali pri kateremkoli članu stranke.« Kar so naši tako skrbno in dolgo zidali, bodo Finci očitno podrli! Sramota. Morebiti, a res samo morebiti, smo pa premalo plačali; za malo denarja je pač malo muzike.

O veličini Slovenije pod vladavino naših govori tudi skromno dejstvo, da je pri nas in po Evropi v obtoku kovanec za en evro, na katerem je narodni heroj Franc Rozman Stane in velika peterokraka zvezda. Tako bodo tudi Evropejci prepoznali našo veličino in kontinuiteto – se pravi finančno, denarno smo v letu 1945 in bi nam bilo bolje, če leta 1991 z osamosvojitvijo ta zgodovinska nit in dediščina ne bi bili prisilno prekinjeni. Zato se lahko tudi danes vprašamo: osamosvojitev Slovenije? Ne, hvala. Proslavljali pa bomo vseeno, a tudi na način naše zgodovine: če ne bi bilo OF, ne bi bilo Slovenije. Če ne bi bilo partije, ne bi bilo Slovenije.

Kar zadeva pojavljanje na kovancih evra, je uspešni guru mnenjske podobe Boruta Pahorja, Denis Sarkić, predlagal, da bi na enem od kovancev ovekovečili tudi njegovega predsednika. A so iz banke Slovenije sporočili, da žal manjše enote od centa ni.

P. S.: Počastili smo 500 let najmočnejšega potresa v Sloveniji. Če odštejemo našo zmago na volitvah 2008.