Po demokratizaciji Slovenije leta 1990 so bili sodno razveljavljeni mnogi »sodni« procesi iz časa povojne komunistične diktature. Večina upravičeno, kakšen pa verjetno ne.
5. septembra 1996 je Dim Zupan, sin Vitomila Zupana, na okrožnem sodišču v Ljubljani vložil zahtevo za varstvo zakonitosti in predlog za obnovo kazenskega postopka v kazenski zadevi zoper Vitomila Zupana, Jožefa Brejca, Simono Dolenc in Dušana Pirjevca iz aprila 1949. Zahteva se je nanašala na vsa kazniva dejanja, zaradi katerih je bil obsojen Zupan. Med drugim je glede samomora Lenke Tepina v njej zapisano, »da obsojenemu Vitomilu Zupanu v zvezi s samomorom Lenke Tepina ni moč očitati nikakršne krivde«. Pri sodbi da sta obe sodišči izhajali »iz vrste docela neutemeljenih domnev«. Pritožnik je trdil, da ni iz sodb »moč ugotoviti, s kakšnimi protinaravnimi dejanji naj bi Zupan 'moralno in psihično popolnoma zlomil' Lenko Tepina«.
Rehabilitacija in krivda
Najprej je vrhovno sodišče 9. oktobra 2002 (podpisan je Marko Šorli) zahtevku za varstvo zakonitosti ugodilo (to je sodišču predlagala tudi višja državna tožilka Katja Urbanija Kolenc) in je Vitomila Zupana (in druge soobtožene) večine obtožb oprostilo. Med njimi je bila tudi obtožba za Zupanovo odgovornost pri samomoru Lenke Tepina. Vrhovno sodišče je v oprostilni sodbi zapisalo, da zavedba (napeljevanje) in pomoč pri samomoru ne pomeni samo zastraševanja, groženj, lažnivih predstavljanj položaja osebe v določenih kritičnih situacijah, tako da ta izgubi odporno moč in podleže vplivu napeljevalca, ampak mora biti napeljevanje storjeno z naklepom, to je vsebovati mora zavest in hotenje, da se pri določeni osebi izzove oz. okrepi odločitev za samomor.
Potem je še okrožno sodišče v Ljubljani 15. julija 2004 sklenilo, da se kazenski postopek zoper obtoženega Vitomila Zupana ustavi tudi glede poskusa posilstva M. P. Le ogrožanja življenja, ker je po vojni streljal proti Jožetu Brejcu (Javoršku), ga ni oprostilo.
Cerkev v Ravni Gori pri Delnicah. Tu se je zaradi Zupana ubila Lenka Tepina.
Na sodišču in izven njega
No, eno so sodbe. Te so takšne in drugačne, lahko zelo različne v različnih političnih in družbenih kontekstih. Te se včasih precej razlikujejo od dejanskega stanja oz. resnice. V času, ko je Zupanov sorodnik vložil zahtevo po varstvu zakonitosti in predlog za obnovo postopka v kazenski zadevi zoper Vitomila Zupana, to je leta 1996, so mu bili dostopni vsi viri (povojna zaslišanja Zupana in Brejca ter kasnejše Zupanove in Javorškove knjige), ki precej jasno kažejo okoliščine, v katerih je Lenka Tepina naredila samomor. Zupanova vloga pri tem je bila zelo pomembna. Poznano je Zupanovo avanturistično življenje in njegovo izkoriščanje ženskih teles za spolno izživetje, prav tako njegov pogled na ljubezen, ki se je očitno zelo razlikoval od pogleda Lenke Tepina. Tako Zupan sam, še bolj pa Javoršek, sta dokaj nazorno opisala, kako se je Zupan tudi fizično (ne samo psihično) izživljal nad ženskami, pri čemer je bilo to izživljanje v primeru Tepinove zelo nečloveško in brutalno.
Nedokončani spomini na Slovence
Še enkrat, eno je sodišče s svojimi specifičnimi pravnimi orodji ugotavljanja dejanskega stanja, posebno z institutom naklepa, pogosto drugačno pa je človekovo življenje s svojimi resnicami in neresnicami.
In še, kdo bo verjel pisarijam Jožeta Javorška. Posebno zdaj, po razkritjih Igorja Omerze v knjigi o udbovskem spremljanju Edvarda Kocbeka, v kateri izvemo, kako je Javoršek delal za Udbo. Ja, gotovo. Toda branje njegovih knjig (teh je veliko) in razumevanje zelo zapletenih in težkih okoliščin povojne komunistične diktature nam pove, da so bili mnogi ljudje potegnjeni v burne vrtince zasebnega in družbenega življenja. Javoršek je v življenju počel in bil marsikaj. Njegova literatura ni samo za odmet oz. za zamah z roko, češ da ta človek ni mogel napisati tudi česa upoštevanja vrednega. Poleg tega je Javoršek tik pred smrtjo pisal spomine (Spomini na Slovence, dve knjigi, 1989 in 1990), ki so ne le zanimivi, ampak tudi pomembni. V njih je razkril veliko stvari, ki bi drugače ostale neznane. Žal mu je smrt leta 1990 onemogočila nadaljevanje pisanja spominov, zato segajo le do leta 1943.
Lenka Vrhunec Tepina in Vrhunčeva vila
Lenka Tepina se je rodila v družini Vrhunec (v rojstnem listu je Milena). Bila je hčerka ravnatelja Trboveljske premogokopne družbe dr. Vinka Vrhunca. Avgusta 1938 se je na Pokljuki poročila z arhitektom Marjanom Tepino (sinom znanega živinozdravnika Lovra Tepine). Vrhunčevi so danes znani po t. i. Vrhunčevi vili v Ljubljani.
Meščanska vila Vrhunec je na Barjanski cesti 3 v Ljubljani. Zgrajena je bila leta 1933. Vilo je dal zgraditi Vinko Vrhunec, kot rečeno, komercialni direktor Trboveljske premogokopne družbe, ki je med vojnama veljal za enega najbolj premožnih Slovencev. Načrtovanje in gradnjo je zaupal arhitektu Vladimirju Mušiču. Ta jo je zasnoval kot veliko in razkošno opremljeno vilo. V kleti so bili gospodinjski in servisni prostori, v visokem pritličju dnevni prostori (jedilnica, salon, delovna soba s knjižnico in dnevna soba), v prvem nadstropju je bilo pet spalnic, garderoba in dve kopalnici. Prav tako je na vrtu namestil osemmetrski bazen in rimski vodnjak. Pročelje vile je okrašeno s štirimi freskami letnih časov slovenskega slikarja Mateja Sternena. Po izbruhu druge svetovne vojne (in pred aprilsko vojno) je Vrhunec dal na vrtu zgraditi še protiletalsko zaklonišče.
Vrhunčeva vila v Ljubljani
Stanovanje treh generalov
Po italijanski okupaciji Slovenije je bila vila zasežena in je postala osebna rezidenca italijanskega divizijskega generala Taddea Orlanda, poveljnika 21. pehotne divizije Granatieri di Sardegna (poveljstvo divizije je bilo v bližnji Kazini). Družina Vrhunec je lahko ostala v hiši, razen očeta, ki je bil zaprt, ker je bil domoljub in protifašist. Slednje ga je stalo svobodo, saj so ga konec leta 1941 aretirali Italijani in odpeljali v Rim služit 30-letno zaporno kazen. Med službeno potjo v Švico, kjer naj bi prišel v stik z britansko vlado, ga je namreč nekdo izdal Italijanom.
Januarja 1943 se je v vilo vselil korpusni general Gastone Gambara, poveljnik 11. korpusa. Marko Vrhunec (partizan in politični komisar X. brigade – Ljubljanske, veleposlanik pri OZN, šest let šef kabineta predsednika republike Josipa Broza Tita, član »Sveta Zveze Združenj borcev za vrednote NOB Slovenije«), Vinkov sin, je v svoji knjigi zapisal, da se je družina pogosto pogovarjala z njim, pridobljene informacije pa sporočala Osvobodilni fronti. Čeprav mu očeta ni uspelo spraviti iz zapora, je general kasneje poskrbel za izpustitev mnogih Slovencev, vključno s Prežihovim Vorancem.
Bunker v vili
Aprila 1943 so Vrhunčeve odstranili iz vile. Po italijanski kapitulaciji septembra 1943 in po nemški zasedbi Ljubljanske pokrajine se je v vilo vselil SS-general Erwin Rösener, poveljnik SS-Oberabschnitt Alpenland. Ta je dal vrtni bazen preurediti še v eno zavetišče in je v vili živel do konca vojne.
Vrhunčevi so med vojno sodelovali z OF. V hiši je arhitekt Marjan Tepina – mož hčerke lastnika vile Lenke, in bodoči povojni župan Ljubljane – naredil bunker, v katerem so imeli ilegalni radio in material. Tepina je vsak dan poslušal novice z vsega sveta in si jih zapisoval v posebno beležko. Dostavljal jih je Borisu Ziherlu, ki je bil urednik Radijskega vestnika OF. Ljubljančani so tako kljub plombam na radijskih aparatih izvedeli precej vesti iz sveta. Italijani so pregledovali hiše, a sprejemnika niso našli. Kljub temu da so v vili med celotno vojno delovali visoki okupatorski častniki, bunker ni bil odkrit.
Po vojni zaplenjena
Partizani oz. nova povojna oblast so vilo zasegli, pri čemer so jo uporabljali za namestitev visokih gostov v okviru državnega protokola. V njej so stanovali: maršal Sovjetske zveze Fjodor Ivanovič Tolbuhin, generalmajor Nikolaj Lavrentijevič Soldatov, violinist Zlatko Baloković. Vinko Vrhunec, ki je bil po vojni kritičen do nove oblasti, je bil ponovno zaprt. Po njegovi izpustitvi so ga hoteli prepričati, da jim vilo proda, a ker je to zavrnil, so jo »nacionalizirali« (zaplenili). V vili se je nato naselilo ustavno sodišče in po demokratizaciji Slovenije še služba za zakonodajo. Denacionalizacija vile je trajala sedem let, nato pa jo je Marko Vrhunec leta 2000 prodal odvetniku Miru Senici. Zdaj je v vili Odvetniška pisarna Miro Senica in odvetniki.
Marjan Tepina
Marjan Tepina preživel ženo za 60 let
Lenkin mož Marjan Tepina je po vojni, v socializmu, naredil veliko kariero. Rodil se je leta 1913 živinozdravniku Lovru Tepini, arhitekturo je študiral pri Plečniku in stažiral pri Le Corbusieru v Parizu. Leta 1941 se je pridružil OF. Zaradi ilegalnega dela so ga Italijani internirali. Skupaj z ženo Lenko sta po italijanski kapitulaciji Bari in Dalmacijo prišla v Belo krajino. Tam so ju komunisti dodelili različnim zalednim službam. On je v Črnomlju postal načelnik odseka za gradnjo SNOS, Lenka je bila dodeljena Radiu OF.
Takoj po vojni je Tepina postal pomočnik ministra za gradnje, pomočnik predsednika sveta za gradbene in komunalne zadeve(1950–1951), namestnik direktorja zavoda za gospodarsko planiranje (1951 in 1953), državni sekretar za gospodarstvo (1953–1955; vse pri vladi SRS), predsednik sveta za urbanizem in sekretar sekretariata za urbanizem pri IS SRS (1955–1957), direktor zveznega zavoda za urbanizem, stanovanjske in komunalne zadeve v Beogradu (1957–1961). V letih od 1961 do 1967 je bil predsednik Mestnega sveta Ljubljane (nekakšen župan) in poslanec organizacijsko-političnega zbora Skupščine SRS v Ljubljani. Potem je bil generalni konzul v Trstu (1967–1971) in od leta 1971 do 1975, ko je šel v pokoj, direktor Urbanističnega inštituta v Ljubljani. Umrl je leta 2004.
Njegovo ženo Lenko je Vitomil Zupan spravil v grob leta 1945.
