Temelji prihodnosti: zbornik ob 70. obletnici konca vojne in začetka totalitarnega režima

Zbornik sodelavcev revije Zaveza, ki ga izdaja Nova slovenska zaveza (NSZ), začne njen nekdanji dolgoletni urednik Justin Stanovnik s prispevkom Preteklost: mera sedanjosti – temelj prihodnosti. Poudarja, da v nasprotju s fašizmom in nacizmom pri komunizmu ne moremo govoriti o »banalnosti zla«, saj je rafinirana ideologija, odeta v oblačila, stkana iz pradavnih človeških sanj o koncu vsega hudega, a obenem taktično  dognan do perfekcije, pripravljen, kot pravi Machiavelli, izrabiti tako človeka kot zver. Njegovi privrženci so v demokratičnih razmerah obdržali vplivne položaje po ustanovah, v katere so sprejemali nove ljudi po svoji podobi.

Sprava – poglavitno slovensko dogajanje v naslednjih sto letih

Kaj lahko storimo, se vprašuje Stanovnik, saj le redki preživeli slovenski domobranci enostavno ne morejo postaviti na noge veteranske organizacije, ki se po naravi stvari postavljajo pred vsako tako organizacijo. Stavi na spomin, ki danes mogoče ni sprejemljiv, a ga bodo ljudje, ki spadajo v to skupnost, očistili in očiščevali tako, da bo govoril o tem, kaj se je v resnici zgodilo. Takrat se bo počasi začela uresničevati sprava med ljudmi, sprava, ki bo, napoveduje, poglavitno slovensko dogajanje v naslednjih sto letih.

V razmišljanju Temna orkestracija zla se je Stanovnik ustavil v času, ko se je prvi človek novonastale komunistične Jugoslavije vozil po Sloveniji v času, ko je postajala prostor Zločina. Čeprav je imel status bosa, imel v rokah vojsko, policijo, državni aparat, predvsem pa partijo, vladal srečno petintrideset let, je bil kljub temu nič. Država, ki jo je postavil in vodil, se je začela z Zločinom in se je končala z Zločinom. (Mimogrede, ob obletnici genocida v Srebrenici je bil ta poudarek skoraj spregledan.) Zločin, ki ga je Tito napovedal 26. maja 1945 v Ljubljani, ima značaj genocida oziroma natančneje politicida: uničenja dela naroda v njegovi specifični političnosti.            

Izprositi pri Bogu milost kesanja in obžalovanja

Janko Maček podaja kronologijo važnejših dogodkov od 1937 do 1945 (Od Čebin do Barbarinega rova), v drugem prispevku pa na nekaj konkretnih primerih (Sv. Vid nad Cerknico, Loški potok, Šentjošt, Ajdovec) pojasni nastanek vaških straž zaradi stiske in strahu pred revolucionarnim terorjem. Seznam 689 žrtev revolucionarnega nasilje pred ustanovitvijo prve vaške straže (do julija 1942), ki zagotovo ni popoln, je na temelju dostopnega gradiva pripravila Helena Jaklitsch. V drugi razpravi je predstavila življenje Slovencev, ki so morali zaradi komunistične revolucije zapustiti domovino. S tem je, zaključuje, Slovenija izgubila politično, gospodarsko, kulturno in prosvetno elito.

O begunstvu piše tudi Marko Kremžar, osredotoči se na misel, ki se je pred leti začela obnavljati v diaspori, da »smo kristjani dolžni izprositi pri Bogu milost kesanja in obžalovanja za vse, ki so krivi pobojev, laži, krivic in tudi našega zdomstva«. To naj bi bil dodatni, prepričljivi dokaz odpuščanja in želje poplačati hudo z dobrim. V zadoščevanju za neizmerno zlo revolucije vidi Kremžar del še neizpolnjenega poslanstva in skritega smisla begunstva in današnje diaspore.   

Nekdanji predsednik NSZ Anton Drobnič je v zbornik prispeval odlomke iz svojih besedil, v katerih obravnava tudi nekatere pravne vidike, denimo upora, kolaboracije, nelegalnosti partizanskega sodstva, domobranske prisege, odgovornosti za smrt talcev, vojaškega statusa protikomunističnega upora, zastaranja komunističnih zločinov, zakona o vojnih grobiščih.

Revolucionarni cilji skozi kulturo

Kaj pri vaških stražarjih in domobrancih ostaja nepremagljivo pozitivnega in bo navdihovalo Slovence v prihodnosti? Matija Ogrin vidi troje moči domobranstva, ki bodo zgled mnogih Slovencev: obramba starega slovenskega sveta, takojšnja prisebna odločitev (ne za gverilo, ki se večidel preživlja tako, da krade in ropa) in neznanskost njihove poslednje usode, človeška in moralna veličina nedolžnih.

Brane Senegačnik kritično pretresa sedanjost slovenske kulture kot novega torišča boja za doseganje revolucionarnih ciljev. Kaj imata, nas izzove, skupnega pesnika Karel Destovnik Kajuh in Tomaž Šalamun? Ker spisa noče končati s fatalističnimi toni, nas proti koncu eseja opomni na nujnost resnice, brez katere slejkoprej zablodimo v poeziji, pravu ali ekonomiji. Resnico pokaže kot prizadevanje za pristno življenje, ime tega prizadevanja pa je kultura.

 Elitna organizacija totalitarnih fanatikov

S kom smo imeli opraviti je naslov besedila Jurija Pavla Emeršiča, v kateri osvetljuje razvoj komunistične organizacije v tridesetih in štiridesetih letih prejšnjega stoletja. Sklep: v tridesetih letih se je jugoslovanska komunistična partija v daljšem obdobju čistk in ilegalnem delovanju notranje prenovila, okrepila in razvila elitno organizacijo totalitarnih fanatikov. »Demokratična stran, ki ni bila vajena politično obsednega stanja in pripravljena na tako skrajne oblike terorja, je bila v prvem letu vojne pri nas popolnoma paralizirana …« Posebej se ustavi pri uspešnem partijskem sponzoriranju sejanja razdora (diferenciacije) v vrstah katoliškega mladinskega gibanja in ljudskofrontni taktiki.

Bo postmoderni človek sprejel trpljenje?

Vanja Kržan, ki za revijo Zavezo več let pripravlja zgodbe pričevalcev, edino pot narodne katarze in resnične sprave vidi v pripovedovanju, pisanju in presojanju o vseh dejstvih, vzrokih, krivicah, vseh zločinih v duhu medsebojnega dialoga, v odkrivanju grobišč, postavljanju krščanskih znamenj na njih. Z opisom odzivov nekaterih njenih pričevalcev pokaže, kako so prišli do odpuščanja in kako so se nekateri soočili s komajda premagljivo željo po maščevanju. Spomni na besede, ki jih je nemški mladini izrekel predsednik sveta Judov Josef Schuster: »Vi sicer niste krivi, ste pa odgovorni!« Kako naj bo, se sprašuje Kržanova, naša mladina odgovorna za ohranjanje zgodovinskega spomina, če ne pozna še vedno slavljene revolucionarne preteklosti. »Kako naj bo odgovorna za našo sedanjost, če iz nje ne morejo razbrati, da jo vodijo učenci, podporniki, zaščitniki in idejni nasledniki revolucije?!«

Zbornik sklene razprava Justina Stanovnika Razumeti trpljenje – vedno nova človekova možnost. Ob trpljenju in usodi škofa Rožmana pokaže, da trpljenje ni podoba smrti, ampak življenja, ni prekletstvo, ampak človekova tiha sreča. Bo postmoderni človek sprejel trpljenje? Stanovnik ne dvomi o tem. Saj mu je tako blizu kot voda, ki jo pije, sonce, ki ga greje, kot zemlja, po kateri hodi. In če ga zavrne? To bo njegov zadnji upor. 

NSZ naj ne bo stranka

Predsednik Nove slovenske zaveze Peter Sušnik je spomnil na delo, ki so ga v društvu s postavitvijo farnimi plošč (na njih je 14.200 imen) opravili namesto države in bi ga pričakovali od tistih, ki so tako vešče pisali zgodovino NOB in hranili ogromne zbirke podatkov tajnih služb. Ker je protirevolucija še vedno izdajstvo in ker vztraja nevidna moč, ki poskrbi, da se nič ne premakne, predlaga, da se načne vprašanje o prihodnost NSZ, »morda razmislimo o meji med društvom in enakopravnim sogovornikom politike ter politično organizacijo kot enakopravnim tvorcem politike«. Skušnjavo (očitno so se v NSZ o tem pogovarjali), da bi videli svojo moč kot politična stranka, Sušnik takoj zavrne. V njej vidi nevarnost razvrednotenja preteklega dela, če bi postali tekmec dosedanjim sogovornikom. Njihovo poslanstvo še vedno vidi v udeležbi v javni razpravi z vsemi demokratičnimi strankam – tudi novimi. 

Info

Temelj prihodnosti

UREDNIK: Lenart Rihar

SOUREDNIKA: Jožica Friedrich in Peter Sušnik

IZDAJATELJ: Nova slovenska zaveza, Ljubljana

NAKLADA: 2500 izvodov

NAPRODAJ: v bolje založenih knjigarnah in na www.casnik.si/index.php/temelj-prihodnosti/

CENA: 10 EUR