Očita ji, da je z enim zamahom leve roke razvrednotila, ožigosala, osramotila avtorja in delo. Slutil je, da bo od nekod padlo po njem, a ne, da bo to delo opravila Puharjeva, o kateri je imel ne glede na nazorske razlike dobro mnenje.
V Roterjevem povzetku: knjiga je dokaz, da Udba tudi na ta način varuje skrite korenine nekdanjega režima, ki se je delno ohranil v današnji čas in ima nedvomen vpliv. Avtor naj bi bil del skritega micelija, ki živi svoje življenje in poskuša s svojo knjigo ovirati razvoj družboslovja in humanistike. S službo Udbe naj bi ohranil stike prek kolegov, ki naj bi ga seznanjali s preiskavami, podtalnimi prizadevanji, podatki …
Namesto odgovora v Delu je v knjigi z nekaj stavki komentiral odprto pismo prof. Jožeta Kurinčiča. Ta je v dolgem pismu med drugim o Padlih maskah zapisal: Spoštovani g. Roter, ali ne spominja ta Vaša pripoved na pripovedi in izgovore tistih gospodov, ki so se kmalu po drugi svetovni vojni znašli pred nürnberškim sodiščem, pred katerim so se vsi izgovarjali, da so morali delati, kar so delali, da so šli tja, kamor so bili poslani, da so izpolnjevali samo ukaze svojih nadrejenih? /…/
Roter odkrito namiguje, da je Puharjeva»morda … živela pod vtisom članka I. Puca v Reporterju«.
Ampak, boste rekli, g. Roter, saj sem v intervjuju povedal: »Nikoli nisem bil izbran« za opravljanje tistih »neprijetnih nalog«, zaradi katerih so nekateri pili in jedli steklo, ampak da ste bili zadolženi za »kler« in ste delali »v skupini, ki je imela nalogo nadzorovati verske organizacije«, da ste »spremljali verske sekte kot nevarne eksote, posebej Jehovove priče«. In ta opravila menda ne spadajo med tiste »neprijetne naloge«, zaradi katerih se je treba napiti in jesti steklo ali celo narediti samomor.
Ker je pisec teh vrstic zapisal v članku Zdenko in tovariši, da dramaturgija Padlih mask daje slutiti krepko svetovanje literarno vešče roke (»predvsem zadnjega presunljivo spisanega poglavja Labodji spev«), morda kar pesnika in sociologa Aleša Debeljaka, njegovega naslednika na FSPN, se je Roter razjezil in v zadnji knjigi pripisal: »Takšnega namigovanje ga bi bilo lahko sram.«
Roter odkrito namiguje, da je Puharjeva »morda … živela pod vtisom članka I. Puca v Reporterju«.
