Ta veseli dan ali kako so matere korajže jemale slovo!

Slovo treh ministric stranke Zares – Darje Radić, Majde Širca in Irme Pavlinič Krebs –  je bilo pretresljivo in je zasenčilo tudi upravičeno po naših olastninjeno proslavljanje dvajsete obletnice države. Tri junaške ženske, slovenske matere korajže so se  postavile pred kamere, mikrofone in fotoaparate, njihovo skupno sporočilo, ki ga je povedala ministrica za kulturo Majda Širca, pa je bilo: v tej vladi je nemogoče delati. Gre seveda za prostorski problem, ne za vsebinskega. V naši vladi je s prihodom poletne vročine vse huje in še hujše se obeta. Razgrete glave pa seveda ne morejo funkcionirati tako, kot bi želele. Zato se je našim včasih primerilo – sicer zelo redko – da so naredili tudi kakšno neumnost, natančneje rečeno neprimernost.

A to še ni razlog, da bi vrgli puško v koruzo, kot je rekel premier Borut Pahor. Čas za metanje puške v koruzo je bil pred dvajsetimi leti, ko so se številni naši odločili za miroljubno koeksistenco z JLA in Miloševićem in so spisali neuvrščeno peticijo o tem, da se je treba razorožiti in ne oboroževati. Prav zaradi tega zgodovinskega akta imamo danes samostojno državo, ki se ji reče Slovenija. In kar smo pred dnevi odločno proslavili na ljubljanskem Kongresnem trgu in s tem popravili veliko zgodovinsko krivico! Doslej smo imeli državne proslave na Trgu republike na parkirnem prostoru, zdaj jih bomo imeli na Kongresnem trgu, kjer so garaže spodaj in ne zgoraj. Zgoraj zlato, spodaj blato, bi rekel Srečko Kosovel, če bi si omenjeni akt proslave slavnega Bergerja tudi on lahko ogledal.
Omenjene tri ministrice, ki so nam pomahale v slovo, so po lastnih trditvah držale tri vogale te vlade, te koalicije in nedvomno tudi te države. Ena je kuhala, druga je prala in likala, tretja pa je pospravljala in vzgajala otroke. Biti trije vogale je izjemno naporno, še posebno ker je četrti vogal bil brez pravega opornika, saj naš Borut Pahor ni imel časa, da bi nastavil hrbet. A pri naših treh ministricah ni šlo samo za vogale, ampak tudi za žensko kvoto v koaliciji, ki jo bo zdaj morala sama samcata uresničevati in zagovarjati obrambna ministrica Ljubica Jelušič. A njej je lahko, ona ima za seboj slovensko vojsko, kaj pa so imele Širca, Pavlinič Krebsova in Radićeva? Širca je za seboj imela globalno kulturno krizo, v kateri sta pod streli referendumov padla dva njena najbolj intimna zakona – zakon o RTV in zakon o arhivih. Zdaj vse kaže, da bo v referendumski pekel šel tudi njen zakon o medijih, ki je dober,  celo boljši od madžarskega, ki so ga zato sesuli v Bruslju.  
Pavlinič Krebsova ima za seboj kadrovski načrt javnega sektorja, ki je govoril o zmanjšanju zaposlenosti, v resnici pa se je dogajalo prav nasprotno. Nad sabo pa je imela sindikate, katerih članom je za polovico zmanjšala regrese, zamrznila plače, ukinila nagrajevanje in obglavila plačni sistem ter ostala živa. To govori o moči naših sindikatov in njihovem prizadevanju v korist – vladajočih. Radićeva je imela nad sabo, pod sabo, levo in desno sama nerazumevanja in tako rekoč ni mogla čisto nič, čeprav so jo za to dobro plačali. Nekaj pa je treba priznati: v času ministrovanja je svoj imidž bistveno spremenila, zato nihče več ne bi rekel, da gre za eno in isto osebo. Pojavljajo se celo namigovanja, da sploh ni bila več ona.
A tudi take drastične spremembe so usoda naših v tej vladi in tej koaliciji! Majda Širca je na primer na svoj ministrski stolček prišla vsa vesela, nasmejana, zagreta in pripravljena na vse. Zadnjič sem jo v živo gledal v parlamentu, ko je razlagala svoj tretji poraz – to je zakon o medijih. Bila je resna, jezna in malo zagrenjena. Zato je bebcem, ki njenega zakona ne podpirajo, povedala, da ga niso prebrali, da pojma nimajo, da so zlonamerni in da je zanj pripravljena tudi na tretjo svetovno vojno. Tako nekako. In jo bo dobila – jeseni. A takrat ne bo več ministrica, ker je šla ven.
Irma Pavlinič Krebs, ki je od nekdaj veljala za izjemno miroljubno bitje, je zaradi svetovne gospodarske krize, ki je prizadela vlado, izgubila živce in je nadrla notranjo ministrico Katarino Kresal, to pa so predvajali po radijskih frekvencah. Vse skupaj je neupravičeno delovalo tako, kot da je naša vlada otroški vrtec, obe ministrici pa sta se sprli v peskovniku za kanglico in lopatko, v resnici pa je šlo za barbiko.
Darja Radić se je tudi zelo žrtvovala za naš mandat! Ženska, ki se je ukvarjala s turizmom in je natanko vedela, kje je Portorož, je za Matejem Lahovnikom prevzela ministrstvo za gospodarstvo. In so rekli, da je stopila v prevelike škornje, čeprav to ni res – vedno je bila v salonarjih.  V resnici je Radićeva prevzela zelo shizofreno ministrstvo, zato je najprej bila proti TET 3, potem je bila kakšna dva meseca in pol za, pol pa proti, na koncu je bila za. To bi psihofizično ubilo še takšnega genija, kot je na primer Franc Križanič, minister za finance, kaj šele ubogo žensko dušo.
Jaz vsem trem nekdanjim ministricam nič ne zamerim, mogoče malo le to, da so odšle v senco v trenutku, ko je Pahor napovedal, da bo zelo hudo in da v vladni palači tudi toaletnega papirje ne bo več. Ko je pomanjkanje, je pomanjkanje za vse.

P. S. V državni zbor se vrača Majda Širca. Nesreča nikoli ne počiva, a naravne katastrofe res nismo pričakovali.