Dimitrij Rupel je postal problem koalicije. Ta ga odpravlja tako, da je koalicija postala problem Slovenije. Po dveh tednih aktiviranja »globoke države« in spodbujanja »civilne družbe« se je postavitev nekdanjega prvega diplomata za osebnega svetovalca predsednika vlade in njegova pot v Rim znašla na dnevnem redu srečanja predsednikov vladnih strank. Pokazalo se je, da nova koalicija temelji na nezaupanju. Strah, neiskrenost in ljubosumje hromijo oziroma »samoomejujejo« novo levosredinsko vladno ekipo. Temu se pridružuje tudi samotno in, kot kaže, tudi nemočno soočenje Boruta Pahorjevo z lastnimi obljubami in pritiski na lustracijo »Janševih kadrov«.
Primer Rupel
Prvi izziv novega zunanjega ministra Samuela Žbogarja je bila zaposlitev njegovega predhodnika. Ni ga želel imeti pri sebi, in to je bil tudi eden od razlogov, zakaj ga je k sebi vzel Pahor. Nekdanji minister za javno upravo Gregor Virant, ki je javno povedal, da se ni strinjal z Ruplovim samopredlaganjem za veleposlanika na Dunaju, je prepričan, da se je Rupel že vnaprej dogovoril s prihodnjim mandatarjem Pahorjem, da ga podpre pri tem imenovanju. Pahorjevo vabilo v njegov kabinet glede na to obljubo ima za moralno obvezo. Kakorkoli že, Pahor vztraja pri svojo odločitvi, prejšnji teden pa ga je trebanjski odbor SD, zato ker po desetih dnevih ni dobili pojasnila, pozval, naj odstopi kot predsednik stranke. Ni mogoče izključiti tega, da bi pozivu sledili tudi drugi in bi se mu »dogodilo ljudstvo«.
V javni kritiki predsednika vlade Boruta Pahorja je prva predsednica LDS Katarina Kresal, medtem je Golobič boj zadržan. Kresalova pravi, da bodo vladne stranke imele skupno usodo, zato vse upravičeno zanima, kaj se dogaja vsepovsod v vladi. Da bi ne ogrozil tudi druge na volitvah čez štiri leta, se lahko tako lahko vsakdo pritoži zaradi ravnanja vsakogar. Koalicija s takšnim »samoomejevanjem«, ko se ne iščejo razlogi za zaupanje, temveč za nezaupanje, ne more bit učinkovita in v javnosti prepričljiva.
Kresalova si želi, da bi natančneje opredelili Ruplovo misijo v Rimu. Pot v Rim je bila usklajena z zunanjim ministrstvom in z ministrom za Slovence v zamejstvu in po svetu. Na srečanje z Berlusconijevem svetovalcem za zunanjo politiko je lahko odšel le Pahorjev svetovalec in nihče drug. To bi moralo pametnim zadoščati, vendar za predsednico LDS in notranjo ministrico to ni bilo dovolj. Dosegla je, da se z Ruplovimi nalogami ukvarja koalicija. Gre za škandalozno vpletanje politike v posamezne dejavnosti visokih uradnikov. Njihovi odhodi v tujino niso stvar predsednikov strank, temveč pristojnih resorjev in njihovega profesionalnega dela. Kresalova je najprej dejala, da je imenovanje Rupla stvar predsednika vlade, a je to hitro pozabila in izjavila, da ni bil pravi človek za misijo v Rimu, ker se pri reševanju takih vprašanj ni izkazal.
Take povsem neposredne kritike ravnanja predsednika vlade smo lahko v prejšnjem mandatu slišali le iz ust Janeza Drobniča, a šele potem ko je Janez Janša v državni zbor poslal predlog za njegovo zamenjavo. Zanimivo je, da si od Kresalove politično neprimerno močnejši Gregor Golobič take kritike ne privošči, čeprav nanj močno pritiska tudi njegova strankarska baza.
VEČ V TISKANI IZDAJI