Šturm odgovarja Klemenčiču: Žalosti me, da ne morete priznati neresnične izjave in se opravičiti

Objavljamo Šturmov odgovor Klemenčiču:

ZVEZA: Odgovor Gorana Klemenčiča, predsednika Komisije za preprečevanje korupcije, dan  javnosti 21. 1. 2013.

ZADEVA: Osebna izjava Gorana Klemenčiča, predsednika Komisije za preprečevanje korupcije, dana v javni oddaji TV SLOVENIJA 1, 10. 1. 2013, POGLEDI SLOVENIJE, z začetkom ob 20.00.

Spoštovani!

Vaše obširno policentrično usmerjeno pismo z dne 21. jan. 2013, ki ste mi ga naslovili in ga posredovali tudi javnosti, navaja številne okoliščine, ne odgovori pa na osredotočeni ključni očitek vaši neresnični javni izjavi, v kateri ste navedli:

(citat Gorana Klemenčiča po magnetogramu) »Šturm, je te očitke in Zbor za republiko je te očitke utemeljil na podlagi člena, ki že eno leto ne velja več. Tak člen je bil tudi potem citiran v nekaterih medijih. Kaj več od tega ni potrebno komentirat.« (konec citata Gorana Klemenčiča po magnetogramu).

Ta vaša neresnična izjava me je globoko prizadela. V svojem odprtem pismu z dne 17. jan. 2013  sem se nanjo odzval strokovno in na akademski ravni.  

Veljavni in ne stari zakon sem prvikrat obširno komentiral že 9. jan. 2913 v oddaji Radio Slovenija, Studio ob 17.00. O navedbi zakona na tiskovni konferenci Zbora za republiko 10. jan. 2913 je devet spletnih medijev – tudi Siol –  pravilno povzelo bistvo izjave (mediji: 24ur, Delo, Demokracija, MMC, Reporter, Siol, Sl.novice, STA in Večer so izrecno navajali sedemdnevni rok za odgovor, ki ga določa veljavni zakon, prejšnji zakon določa namreč štirinajstdnevni rok).

Poskus vašega pojasnila, češ da je eden od spletnih medijev pri poročanju navedel stari zakon, je zato neprepričljiv. Morebiti pa je bil spletni portal Siol, na katerega se sklicujete, češ da je objavil besedilo prejšnjega zakona, zaveden od same Komisije za preprečevanje korupcije, saj je Komisija za preprečevanje korupcije šele 21. jan. 2913 popoldne na svoji spletni strani objavila pravilno besedilo veljavnega Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije  (ZIntPK-UPB2). Vse do tega trenutka, potem ko so na ta komaj predstavljivi si spodrsljaj opozorili spletni mediji, na spletni strani Komisije za preprečevanje korupcije avtentičnega besedila veljavnega zakona, ki je temeljna pravna podlaga za njeno delo, ni bilo moč zaslediti. Vse to potrjuje skrb vzbujajoče dejstvo, da je celo v uradnem odzivu Komisije za preprečevanje korupcije na spletni strani dne 10. jan. 2013 na tiskovno konferenco Zbora za republiko pri citiranju 13. člena zakona naveden zavajajoči napačen podnaslov »načelna mnenja komisije«, namesto pravilnega »pristojnosti komisije ob sumu korupcije in drugih kršitev«. Ta razlika v podnaslovu je zelo povedna. Podnaslovi opredeljujejo vsebino konkretnega člena zakona in so v pomoč pri razlagi namena in vsebine zakonskih določb. Naslov »pristojnosti komisije ob sumu korupcije in drugih kršitev« napotuje na uporabo 13. člena pri izvrševanju vseh nalog komisije, tudi v aktualnem primeru nadzora nad izvorom premoženja; naslov »načelna mnenja komisije« pa uporabo 13. člena zožuje le na načelna mnenja. Ali je bila ta neresnična navedba podnaslova v uradnem stališču komisije zavestna ali pa le rezultat pomanjkanja dolžne skrbnosti državnega organa pri izvrševanju njegovih nalog, je vprašanje, ki terja takojšnje pojasnilo javnosti in v katerem koli od obeh primerov javno opravičilo vseh treh funkcionarjev Komisije za preprečevanje korupcije.

Spoštovani gospod predsednik Komisije za preprečevanje korupcije!    

Dejstvo, da ne zmorete na enaki strokovni in akademski ravni v nekaj kratkih stavkih povedati, da je bila vaša izjava neresnična, da je ne zmorete umakniti in se zanjo, skladno z standardi akademske integritete, preprosto opravičiti, me žalosti. Vztrajanje pri nezmotljivosti ne prispeva k videzu lastne integritete pomembne državne funkcije, ki jo predstavljate niti k stvarni prepričljivosti izraženih uradnih aktov Komisije za preprečevanje korupcije.

Še posebej me žalosti, ker iz vašega odziva ni bilo moč razbrati strpnosti do elementarnega spoznanja, da je v demokratični družbi izmenjava mnenj, tudi v obliki najbolj ostre kritike, namenjene ravnanju državnih organov in njihovih funkcionarjev nepogrešljiv sestavni del svobode posameznika in družbe kot celote. Pri tem noben državni organ, tudi Komisija za preprečevanje korupcije ne, iz javne polemike ni izvzet, noben  ni nedotakljiv, noben tudi ni nezmotljiv. Vendar – eno so mnenja, ta so svobodna in so lahko zelo različna, dejstva so pa resnična ali ne. Za to gre, vse drugo je sprenevedanje in odvračanje pozornosti od tega ključnega etičnega poudarka.

S spoštovanjem

dr. Lovro Šturm