Štuhec: Papež Janez Pavel II. nikakor ni bil zagovornik demokratičnega socializma

Za Janeza XXIII., ki je svoj pontifikat nastopil slabih 15 let po drugi svetovni vojni, je po besedah profesorja na teološki fakulteti Štuheca veljalo, da bo prehodni papež. "To je na nek način tudi bil, vendar je hkrati potegnil za Cerkev zelo pomembno potezo, ko je sklical drugi vatikanski koncil (1962-1965). Ta je namreč na široko odprl okna in vrata Cerkve svetu, ki je tako vstopila v dialog z modernim časom," pravi.

Janez XXIII. kot pojava in človek nekaj novega in drugačnega

Janez XXIII. je spremenil tudi komunikacijo Cerkve s svetom in njen odnos do družbenih vprašanj. "V ospredju ni več naravni zakon kot neke vrste nezmotljivo stališče cerkvenega učiteljstva na področju družbenih vprašanj, ampak vključitev človekovih pravic tudi v razmišljanje Cerkve in v njene dokumente," pojasnjuje Štuhec. Ob tem dodaja, da je bil Janez XXIII. kot pojava in človek nekaj novega in drugačnega in da je kot tak za vedno zaznamoval zgodovino Cerkve s svojo dobrodušnostjo.

Po oceni Štuheca načela drugega vatikanskega koncila še niso uresničena v celoti, kar pa je po njegovem mnenju običajno: "Dokumenti, ki nastanejo v času koncila, so po navadi take narave, da se jih skuša vključiti v življenje v daljšem obdobju, vse do naslednjega koncila, hkrati pa se v tem procesu odkriva tudi njihove pomanjkljivosti. Gre za enake stvari, kot je samo življenje: vedno je v nekem toku, stvari se spreminjajo in se dopolnjujejo."

Janez Pavel II. globalna figura

Ko je 15 let po koncu pontifikata Janeza XXIII. svoj mandat nastopil Janez Pavel II., je bilo to po besedah teologa veliko presenečenje, saj je po stoletjih papež postal Neitalijan.

"Janez Pavel II. je v Cerkev prinesel nov način komunikacije z ljudmi in svetom. Pri avdiencah in vsakdanjih bogoslužjih je odprl dostop do njega. Veliko je tudi potoval po svetu. Prav ta potovanja so iz papeža naredila globalno figuro," pravi Štuhec.

Delo in pontifikat Janeza Pavla II. je po mnenju teologa močno zaznamovalo predvsem dejstvo, da je papež prihajal iz Poljske, ki je bila močno zaznamovana s komunističnim, med drugo svetovno vojno pa tudi fašističnim nasiljem. "Prav ta izkušnja je bila odločilna, da si je Janez Pavel II. zlasti v prvem delu svojega papeževanja močno prizadeval za demokratizacijo v takratnih komunističnih vzhodnoevropskih državah, med njimi tudi v Sloveniji oziroma takratni SFRJ," pravi.

To se je po besedah Štuheca kazalo predvsem v duhovni podpori papeža vsem tistim gibanjem, ki so delovala v smeri demokratizacije v vzhodnoevropskih državah in se zavzemala za padec železne zavese, pri tem pa izpostavlja zlasti gibanje Solidarnost na Poljskem. "Lahko rečemo, da je osebna zasluga Karola Wojtyle, da je padla železna zavesa v vseh državah nekdanjega komunističnega sistema in da je prehod potekal relativno mirno ter ni prišlo do strahot, primerljivih z drugo svetovno vojno ali revolucionarnim nasiljem."

Čeprav je papež ves čas spodbujal demokratizacijo, je na drugi strani opozarjal tudi na pasti kapitalizma.

Lahko iz tega razumemo, da je bil papež proti tržnemu gospodarstvu? Štuhec odgovarja, da ne: "Opozarjal je predvsem na specifičen kapitalizem, to je kapitalizem, ki nima nobenega socialnega in pravnega korektiva. Tudi sicer je papež vedno poudarjal, da je zasebna lastnina ena od temeljnih človekovih pravic."

V okrožnici O človeškem delu (1981) je Janez Pavel II. spregovoril o subjektivnem vidiku dela, s čimer je hotel povedati, da sedanji proizvodi, ki jih proizvaja visoko tehnološka družba, niso samo rezultat fizičnega dela in kapitala, ampak so tudi posledica človekovega znanja. "In kdor s svojim znanjem ustvarja nove proizvode, ima tudi vso pravico, da je udeležen pri dobičku, ki izhaja iz znanja. Zato je treba razmišljati o novem načinu razdelitve ne samo materialnih dobrin, ampak tudi dobrin in kapitala iz naslova znanja," je papeževo razmišljanje povzel Štuhec.

Na vprašanje, ali bi lahko glede na to rekli, da se je Janez Pavel II. s tem približal socializmu, pa Štuhec odgovarja, da ta nevarnost vedno obstaja, "navsezadnje bi radi tudi papeža Frančiška nekateri razglasili za marksista", a, kot poudarja, "ne gre za nobeno tako verzijo, ampak za poudarjanje pomena človeka".

"Vsi papeži od Janeza XXIII. naprej namreč izpostavljajo, da je ključno družbeno vprašanje vprašanje razumevanja človeka, to je vprašanje, ali se ga pojmuje kot posameznika ali kot družbeno bitje ali tudi kot presežno bitje. Za krščansko antropologijo je značilno, da človeka vidi skozi vse tri razsežnosti. Vsako enostransko poudarjanje nujno vodi v družbene ekstreme," dodaja teolog.

Če torej strnemo papežev nauk o kapitalizmu in socializmu, bi lahko po besedah Štuheca dejali: "Janez Pavel II. je bil za tržno gospodarstvo, socialni korektiv tega gospodarstva, pravno državo in za določeno poseganje države v sfero trga dela in kapitala. Ni pa bil zagovornik nobenega, danes bi v Sloveniji rekli, demokratičnega socializma."

Dodaja še, da se je z Janezom Pavlom II. Cerkev tudi dokončno odpovedala t. i. tretji poti, ki naj bi bila nekakšna pot med kapitalizmom in komunizmom in naj bi jo ponudila Cerkev. "To pomeni, da Cerkev nima družbenosistemskih rešitev, pač pa ima do družbenosistemskih vprašanj le etična stališča," dodaja.

Med vprašanji, kjer bi lahko bil Janez Pavel II. bolj odprt, Štuhec vidi vprašanja pedofilije, ženskega duhovništva in celibata. "Pri teh vprašanjih Janez Pavel II. ni bil tako pogumen in odprt, kot je zdajšnji papež Frančišek, ampak jih je skušal nekako zapreti in ni dovoljeval razprave.

A tudi danes velikih sprememb na tem področju po besedah Štuheca ni za pričakovati: "Lahko se zgodijo korekture, ne bodo pa se spremenile v bistvu, saj gre za vprašanja, ki zahtevajo razlikovanje med kulturno pogojenostjo in zvestobo nauku ustanovitelja Jezusa Kristusa."

Ne glede na vse pa profesor na teološki fakulteti zaključuje, da je bil Janez Pavel II. velik papež in da bo kot tak odšel tudi v zgodovino, enako velja za Janeza XXIII.