Stranpoti Jankovićeve trojke, ki hoče oblast

Zanimivo biografijo ima sedanji načelnik oddelka za urbanizem mestne občine Ljubljana Miran Gajšek, ki kandidira v Celju, kar pomeni, da se je vrnil na kraj »zločina« in upa, da so ga meščani že toliko pozabili, da bo dobil vsaj kakšen glas.

Miran Gajšek je bil direktor Zavoda za planiranje in izgradnjo Celje. Po obtožnici tožilstva ter po razsodbi celjskega okrajnega sodišča je bil oktobra 2001 spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja, prvostopenjsko sodišče pa mu je izreklo kazen štirih mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Gajšek se je na obsodbo pritožil, spomladi leta 2002 pa je Višje sodišče v Celju potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, zato sta Miran Gajšek in njegov zagovornik izrabila še zadnje pravno sredstvo in se pritožila na Vrhovno sodišče RS. Vrhovno sodišče pa  je s sodbo v imenu ljudstva dokončno odločilo, da je Miran Gajšek kot takratni direktor celjskega zavoda za planiranje in izgradnjo storil kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja.

Miran Gajšek je namreč zasebnemu podjetju Gradbeništvo Božičnik iz Celja izdal potrdilo, da je le-to v celoti poravnalo kupnino in komunalni prispevek za občinsko zemljišče ob Ljubljanski cesti v Celju. Kasneje se je v sodnem postopku preverjalo in potrdilo navedbe iz obtožnice, da je Gradbeništvo Božičnik od skupaj 107 milijonov dejansko plačalo le 24 milijonov tolarjev. S potrdilom o poravnavi vseh finančnih obveznosti do Mestne občine Celje, ki ga je podpisal direktor Gajšek, pa se je Gradbeništvo Božičnik lahko v zemljiško knjigo vknjižilo kot lastnik navedenega zemljišča.

Ob tem je zanimivo, da je Gajšek po svoji »zemljiški« izkušnji našel zavetje v zemljiško (ne)urbani Ljubljani.  Njegova pot v glavnem mestu se je začela 1. novembra pred šestimi  leti, ko je v ljubljanski mestni upravi na povabilo takratne županje Danice Simšič nastopil vodenje področja usklajevanja urbanističnega načrtovanja in gradnje. Zdaj ko je načelnik oddelka za urejanje prostora v prestolnici, skrbi za pripravo dolgoročnih prostorskih planskih in prostorskih izvedbenih aktov.  Lani je postal celo kandidat za ministra za okolje, a je imel zlasti v Pahorjevi stranki premalo podpore. O Gajšku ima zelo dobro mnenje njegov šef in župan Zoran Janković, ki je v ozadju lani zelo lobiral, da bi Gajšek postal minister, pri čemer je mestna opozicija (SDS,NSi in SLS) opozarjala da bi bilo morebitno imenovanje Mirana Gajška za ministra zelo sporno, saj bi pomenilo, da bi pripravljavec dolgoročnih prostorskih načrtov za razvoj glavnega mesta sam sebi potrjeval omenjeno gradivo.

Gajšek je seveda že vseskozi glavni »prostorski« adut Zorana Jankovića, človek, ki se spozna na raznovrstna zemljišča, očitno pa tudi na njihovo umeščanje v prostorske načrte glavnega mesta. To je delo, ki je vedno zelo zanimalo Jankovića, Gajšek pa je očitno primeren kader. Tako ne čudi, če se je znašel na kandidatni listi Jankovićeve Pozitivne Slovenije. Zamislite si Jankovića kot predsednika vlade in Gajška kot ministra za okolje in prostor naše države, kjer je kmetijskih zemljišč, ki nimajo ustreznega statusa, še zelo veliko. To bi lahko bila prava zlata jama za velike biznise.

Barbara Žgajner Tavš je po objavi Jankovićeve kandidatne liste takoj postala škandalozen primer. Verjetno je računala, da ima javnost (mediji) kratek spomin in da so jo v njeni preteklosti že povsem pozabili. Še posebej, ker je bila na volitvah leta 2004 politično rehabilirana s strani bivšega predsednika države Milana Kučana (in tudi Jankovića), ki je njo in njeno stranko Lipa prišel posebej javno podpreti. A ne gre pozabiti, da je Žgajner Tavševa sodila v močan nacionalistični krog Jelinčičeve stranke in da zelo izstopa njen nastop v državnem zboru, v katerem je  29. marca 2006 vladi postavila naslednje poslansko vprašanje o takratnem varuhu človekovih pravic Hanžku: "Prav tako sprašujem, ali držijo trditve, da ima varuh človekovih pravic, torej funkcionar, ki naj bi v okviru svojega delovanja ščitil človekove pravice in opozarjal na njihove grobe kršitve, resnično prepoved stika z lastnimi otroki zaradi svojega neprimernega vedenja in odnosa do družine?" Šlo je seveda za čisti trač, za izmišljotino, za govorico, ki jo je poslanka prelila v poslansko vprašanje in doživela ovadbo na tožilstvu. Hanžek je namreč bil kot varuh zelo oster do nje in njene stranke. Zdaj na njeno kandidaturo ni imel nobene javne pripombe, kar je najmanj čudno.

Nekaj let kasneje je Barbara Žgajner Tavš kandidirala za mesto predsednice komisije za preprečevanje korupcije in izvisela, da bi jo potem v iskanju službe kar naenkrat Pahorjeva vlada imenovala za zagovornico načela enakosti, pri čemer ji je pomagala sokrajanka iz revirjev Župevčeva. Tavš Žgajnerjeva se je verjetno medtem že spokorila, ko je šlo za kakšne manjšine, ki jim v imenu svoje stranke enakosti pač ni priznavala. To je bilo s strani vlade najmanj neokusno in neprimerno, zagotovo pa je šlo za popolno izgubo kompasa in pravih kadrovskih vrednot.

Zdaj Žgajner Tavševa kandidira v Trbovljah, kjer na lanskih lokalnih volitvah ni bila izvoljena za županjo in pričakuje, da bo ponovno sedla na davkoplačevalski poslanski stolček. Normalno pa bi bilo, če bi volivci vendarle prav »nagradili« njeno preteklost in s tem tudi Jankoviću povedali, da lista Pozitivna Slovenija pač ne more biti odlagališče za takšne, ki bi po vsej pravici že morali biti na smetišču zgodovine.

Zanimiva kandidatka je zagotovo Melita Župevc, tudi iz rodnih Trbovelj, sokrajanka in prijateljica Barbare Žgajner Tavš. Župevčeva kandidira v Ljubljani Moste-Polje. Župevčeva se ni proslavila samo s tem, da je štiriletni poslanski mandat z dodatkom na visoko poslansko plačo zapravila za preiskovanje minorne zgodbe o brez plačnikih. In to v časih, ko je njena koalicija KGB tako rekoč ukradla državo in ko so v vrečo brez dna in učinka izginjale milijarde davkoplačevalskega denarja in v tujini najetih posojil. Župevčeva je tudi osrednja figura »telefonske zarote«, ko naj bi z izmišljeno zgodbo dokazovala, kako zelo so ji zaradi preiskovanja brez plačnikov grozili – iz enega njenega mobilnega telefona jo je na drugega poklical neznan moški glas. To je bilo tudi vse. Nikoli nismo izvedeli, kaj je ta moški glas Župevčevi rekel iz enega njenega mobilnega telefona v drugega. Zapletlo se je, ker naj bi Župevčeva ta psiho triler prijavila policiji, ta pa o tem ni vedela ničesar. Da bi se Župevčeva, kot očitno pokončna poslanka, izvila iz domišljije, je dala na tiskovni konferenci objaviti, da so grožnje res bile in to iz Štajerske. In to moške grožnje. Državljani pa smo tako ostali brez zaključka zgodbe, ki je dišala po kriminalu, špijonaži, vdoru v komunikacijska sredstva in podobnem. Vse je ostalo na ravni rekla-kazala.

Kot predsednica preiskovalne komisije o brez plačnikih pa je Župevčeva storila še velik profesionalni greh! S preiskavo je po padcu njene vlade hitro zaključila, čeprav nekaterih ključnih prič sploh ni zaslišala in pripravila zaključno poročilo, ki mu upravičeno lahko nadenemo oznako ”KGB-jevski brezplačnik”. Ta je davkoplačevalce v štiriletnem mandatu Župevčeve komisije stal najmanj petkrat več kot brezplačniki, ki jih je preiskovala.

Morebiti je Zoran Janković v prebegli poslanki iz Pahorjeve stranke prepoznal ravno te kvalitete: v državi, ki je v hudi stiski in pred novo veliko recesijo, sta potrebna pogum domišljije, da se ljudstvu v obraz zlažeš, da mu standard narašča (iz Jankovićeve mantre o prihodnosti), čeprav mu je v resnici padel pod ledišče. Župevčeva bi to znala narediti ne da bi trenila z očesom.