Stop za Jankovićevo lobiranje na Balkanu

Jankovićeva relativna decembrska zmaga na parlamentarnih volitvah v Sloveniji, ki je požela precej simpatij na območjih bivše Jugoslavije kot tudi v srbskih izseljenskih krogih v Sloveniji, saj so ga videli kot nekakšnega »slovenskega Sarkozyja,« bi bila lahko po mnenju Gjenera v prihodnje izjemno problematična za velik del regije na Balkanu, še zlasti za Sarajevo. Znano je namreč, da bi na Jankovićevo vlado ter še zlasti na njen odnos do razmer na Balkanu odločilno vplival predvsem politični koncept Milana Kučana.

Slednji je bil leta 2010 imenovan za posebnega poročevalca nekdanje Pahorjeve vlade za Bosno in Hercegovino, v svojem poročilu zaupne narave pa naj bi izrazil stališče, da je treba v primeru, če trije bosansko-hercegovski narodi ne bodo znali vzpostaviti dogovor o skupnem življenju, najti alternativo. O tem, kakšna naj bi bila ta alternativa, je Milan Kučan, kot dodaja Gjenero, cinično spregovoril na dan državnosti BiH, 25. novembra lani, in sicer z ugotovitvijo, »kako je federacija BiH disfunkcionalna,in da je edini funkcionalni del BiH tisti, ki se imenuje Republika Srbska.«

Prav s tem pa je Kučan še kako jasno izrazil svoje lobiranje za interese Milorada Dodika, predsednika Republike Srbske in za interese njegovega vplivnega političnega kroga. Ob tem postane toliko bolj razumljivo, čemu so se prav občine v tistem delu Bosne in Hercegovine, ki je pod nadzorom Dodika, tako angažirale ob volitvah v Sloveniji in spodbujale vse tiste izseljence v Sloveniji, ki so imeli pravico do glasovanja, da na parlamentarnih volitvah podprejo Kučanovega političnega izbranca Zorana Jankovića ter njegovo stranko. Dodik je namreč pričakoval, da bo v primeru Jankovićeve zmage dobil svojega lobista v Evropskem svetu, saj so predsedniki vlad držav članic Evropske unije člani tega telesa, v katerem se sprejemajo najpomembnejše odločitve v Evropski uniji.

Kot pripominja Gjenero , je Kučanovo lobiranje za interese Dodika za zdaj ostalo le na ravni poročila slovenski vladi, čeprav so obstajale ambicije, da bi se Kučana celo promoviralo v evropskega poročevalca. Prav zato je bilo njegovo poročilo že predstavljeno vplivnim evropskim politikom, med njimi lady Catherine Ashton, visoki predstavnici za zunanjo politiko in varnost Evropske unije, ter predsedniku Evropskega sveta van Rompuya, vendar ni naletel na nobene simpatije: » Še slabše se je zgodilo predsedniku vlade Borutu Pahorju, ko je v Washingtonu pred predstavniki nevladnih organizacij in političnih mislecev, ki se ukvarjajo z odnosi na Balkanu, poskušal zagovarjati Kučanove ugotovitve.«

Lobistične vezi med slovensko vplivno politično skupino, ki se zbira okoli Milana Kučana ter Dodikovim političnim krogom bi bila lahko v primeru kombinacije z Jankovičevim vodenjem slovenske vlade, ki bi bila do neke mere podobna neukrotljivi Orbanovi vladi na Madžarskem, izzivanje za celotno regijo. Po mnenju Gjenera gre za primer latentnega evro skepticizma, ki se kaže v odporu do koncepta liberalno odprte družbe ter svobodnega vendar reguliranega tržišča, Jankovićevi pokrovitelji pa so povsem odkrito izrazili celo nasprotovanje konceptu evro atlantizma. To se je še zlasti potrdilo ob napadu na ameriškega ambasadorja v Ljubljani, ki je bil cinično in z »antiimperialistično retoriko , znano iz minulih komunističnih časov, označen za »strička iz ozadja« in to samo zato, ker je izrazil skrb zaradi politične blokade v Sloveniji inker je želel olajšati pogovore med voditelji parlamentarnih frakcij: »Poleg Kučana, Jankovića in predsednika Zveze borcev Stanovnika, se je temu antiamerikanizmu pridružil še predsednik republike Türk, in vse to pred glasovanjem o zaupnici Jankovića za mandatarja.«  

Ob vsem tem pa politični komentator Gjenero še dodaja, da je precej naivno razmišljanje vseh tistih, ki so prepričani, da je Janković nekakšen politični novinec. V Jankovićevem primeru gre za primer vodene politične kariere, ki se je oblikovala v času nekdanjega socializma in o kateri je že pred desetimi leti spregovoril nekdanji predsednik slovenske vlade Tone Rop, ko je pred televizijskimi kamerami zabrusil Jankoviću, da je funkcijo tedanjega predsednika največjega trgovskega državnega podjetja Mercator dobil zgolj in samo zato, ker ga je na to mesto nastavila tedanja vladajoča politika.

Tako je ostalo vse do danes, saj je Janković postal potreben predvsem Milanu Kučanu in njegovim »old boysem,« nekdanjim močnim socialističnim direktorjem, ki so se v tranzicijskem obdobju prelevili v kapitaliste. Kučan je namreč začel izgubljati vpliv v stranki Socialnih demokratov, ki se je začela spreminjati v klasično evropsko socialdemokratsko stranko, medtem ko so se zaradi kombinacije krize in vpliva svobodnega trga znašli na kolenih tudi »old boysi,« ti sicer nekoč uspešni predstavniki politike v poslovnem svetu.

Janković se je prav z njihovo pomočjo ter s pomočjo Milana Kučana populistično predstavil kot »nasprotnik »temeljnega zla« današnje Slovenije, in sicer svobodnega tržišča in liberalnega kapitalizma ter v trenutkih krize ponudil vrnitev na stari model svojevrstne dogovorne ekonomije. Tako ponuja, kot dodaja Gjenero in na kar je v svoji kolumni opozoril že Peter Frankl, urednik poslovnega dnevnika Financ, »pajdaški kapitalizem« ter zaprto tržišče, ki ga je mogoče dirigirati na političen način.