Kako gleda na t. i. poslednje reči, ki so mu kot stoletniku bližje kot veliki večini? Več kot do Spinoze oziroma panteizma (Bog je narava, narava je bog) noče, čeprav ima proti svoji volji tudi izkušnje iz semenišča. Vero je odklonil, a opeva ljubezen, ki jo razume s svobodo in zvestobo »anarhizmu«, tudi s svobodo v zakonu. Imel je srečo, da avtorju knjige Tre volte ne (Trikrat ne) žena Rada niti enkrat ni rekla ne.
V zadnjem pogovoru za Reporter je dejal: če bi mu kdo ponudil, naj vzame na počitnice Joycea ali Camusa, bi seveda izbral zadnjega, saj ostaja zvest nekdanji obljubi, da se bo kot pisatelj zavzemal za ponižane iz razžaljene. Na predvečer stotega dne, če bo le mogoče, želi svojemu pisalnemu stroju zaupati še kakšno stran o slovenskem ponosu, o naši prihodnosti, kak zapis o hčerki Maji, sinu Adrijanu, vnukinji Kristini in vnuku Tadeju, o obeh materah obenem, Radi in Mirjam …
Čemu živeti tako dolgo? Pahor je odgovor: kot pravi Prešernov nagrajenec Miroslav Košuta, je v slovenski zavesti v glavnem prisoten šele v zadnjih petih letih, ko ga mečejo z leve in desne ter kritizirajo z ene in druge strani. »Fant pa ima sto let. Kaj pa prejšnjih 95?« se sprašuje Košuta. Predvsem z romanom Nekropola je najprej zaslovel v Franciji, po izdaji italijanskega prevoda pa je pred petimi leti roman postal uspešnica tudi v Italiji. Lani, ko je privabil veliko občinstva na predstavitev Knjige o Radi, je dejal, da noče biti kot kak filmski zvezdnik. Raje bi videl, da bi bilo toliko zanimanja zanj tudi pred dvajsetimi leti, to je, da bi bila v središču zanimanja literatura. A za to bo še čas tudi naslednjih sto let. In še naslednjih.
Mladinska knjiga in Cankarjeva založba bosta v dvorani SNG Opera in balet na njegov stoti rojstni dan danes pripravila osrednjo slovesnost – Pahoriano. Slavnostni govornik bo predsednik republike, s slavljencem pa se bodo pogovarjali trije gimnazijci iz Trsta, Celovca in Ljubljane.
Izjave o Borisu Pahorju
Alojz Rebula, pisatelj: »Boris Pahor je prvi tržaški Slovenec, ki je v Trstu slovensko besedo zastavil ne komercialnemu, ampak umetniškemu cilju. Dotlej beseda kamnarjev, pekov, mlekaric je s Pahorjem postala beseda umetniške lepote.«
Dr. Jože Trontelj, predsednik SAZU: »S pogumom in brezkompromisno pokončno držo je prispeval k pravični obsodbi moralnih zablod in totalitarizmov prejšnjega stoletja. Ne gre samo za pripovedovalca preteklosti, ampak tudi za človeka, ki je velik del pozornosti namenil človeškemu dostojanstvu in krivicam, ki jih je doživel.«
Evgen Bavčar, filozof in umetnik: »Še vedno svetilnik slovenstva, ne nekega cenenega internacionalizma. Odgovoren je do slovenskega nacionalnega spomina in ima etičen odnos do njega. Še vedno preseneča z lucidnostjo in analizo konkretnih situacij, bodisi v umetnosti, zgodovini ali politiki.«