Društvo poslancev 90 je v bran vzelo Barbaro Žganjer Tavš, katere kandidatura na namestnico predsednika protikorupcijske komisije je bila zavrnjena, ker ji poslanskega mandata niso priznali kot delovne izkušnje. Pri tem gre za obid zakona ali ravnanje v prevaro zakona, je prepričan predsednik društva dr. Marko Pavliha. Protest Društva poslancev 90 objavljamo v celoti.
Kdo (ne) sme biti v vodstvu komisije za preprečevanje korupcije?Javni protest Društva poslancev 90
Povzetek: storjena krivica
Obveščeni smo bili, da se nekdanja poslanka mag. Barbara Žgajner Tavš ni uvrstila v ožji krog kandidatov za namestnico predsednika komisije za preprečevanje korupcije, ker ji izbirna komisija v zahtevane delovne izkušnje ni priznala štiriletnega poslanskega mandata v Državnem zboru Republike Slovenije.
Do takšne odločitve je očitno prišlo zaradi pretirano ozke, restriktivne in zgolj jezikovne interpretacije prava, ki običajno privede k nepravičnim rešitvam. Ob tem se zastavlja vprašanje skladnosti zakona z ustavo, zato bi morali postopek izbire zaustaviti in vložiti zahtevo za oceno ustavnosti ali predlagati ustrezne zakonske spremembe. Poslanke in poslanci med svojim mandatom dejansko opravljajo delo v skladu s svojo izobrazbo, ki jo ohranjajo in jo ne izgubijo, zato mora biti izenačeno z drugimi delovnimi izkušnjami, če se že ne vrednoti višje kot je to v mnogih razvitih državah.
Obrazložitev
Nekdanja poslanka mag. Barbara Žgajner Tavš se po prijavi na razpis in opravljenem razgovoru pred člani izbirne komisijo ni uvrstila v ožji krog kandidatov za namestnico predsednika komisije za preprečevanje korupcije, ker naj ne bi imela zadosti delovnih izkušenj. Izbirna komisija ji namreč ni priznala štiriletnega poslanskega dela, ker se po Zakonu o volitvah v državni zbor (Ur.l. RS, št. 109/06) za funkcijo poslanca zahtevata le slovensko državljanstvo in polnoletnost.
Po novem Zakonu o integriteti in preprečevanju korupcije (Ur.l. RS, št. 45/10) bo začela delovati Komisija za preprečevanje korupcije kot »samostojen in neodvisen državni organ, ki z namenom krepitve učinkovitega delovanja pravne države in preprečevanja njenega ogrožanja s koruptivnimi dejanji v okviru in na podlagi zakonov samostojno izvršuje pristojnosti in opravlja naloge, določene v tem in v drugih zakonih«.
Komisijo bodo vodili predsednik in njegova namestnika, ki bodo imeli položaj funkcionarjev. Kot pogoje za njihovo imenovanje zakon določa, da «morajo biti državljani Republike Slovenije, imeti morajo najmanj izobrazbo, pridobljeno po študijskih programih druge stopnje, ali raven izobrazbe, ki v skladu z zakonom, ki ureja visoko šolstvo, ustreza izobrazbi druge stopnje, in najmanj deset let delovnih izkušenj pri opravljanju nalog, za katere je zahtevana ta izobrazba, ter ne smejo biti pravnomočno obsojeni na kazen zapora«.
Predsednik komisije in njegov namestnik mora biti oseba, za katero je na podlagi dosedanjega dela, ravnanja ali vedenja možno utemeljeno sklepati, da bo funkcijo v komisiji opravljala zakonito in v skladu s pravili stroke. Predsednik komisije je imenovan za dobo šestih let, namestnika predsednika za dobo petih let, na svoje funkcije pa so lahko imenovani dvakrat zapored.
Postopek za izbiro primernih kandidatov izvede izbirna komisija, sestavljena iz petih članov. V komisijo po enega člana imenujejo vlada, državni zbor, neprofitne organizacije zasebnega sektorja s področja preprečevanja korupcije, sodni svet in uradniški svet. Izbirna komisija preveri izpolnjevanje zakonskih pogojev in oceni primernost kandidatov, potem pa v predpisanem roku posreduje predsedniku republike seznam kandidatov, ki izpolnjujejo pogoje in so primerni za imenovanje. Predsednik republike izmed predlaganih kandidatov imenuje predsednika in oba namestnika predsednika komisije.
Na podlagi javnega poziva predsednika republike je Skupnost občin Slovenije kot največje reprezentativno združenje lokalnih skupnosti za namestnico predsednika komisije za preprečevanje korupcije evidentiralo mag. Barbaro Žgajner Tavš, ki izpolnjuje vse pogoje, saj je državljanka Republike Slovenije, ima zahtevano izobrazbo (VII. stopnjo na Univerzi v Ljubljani) in več kot deset let delovnih izkušenj. Kandidatka tudi ni bila pravnomočno obsojena za katerokoli kaznivo dejanje. V mandatu od leta 2004 do 2008 je bila izvoljena za poslanko Državnega zbora Republike Slovenije, kjer je bila tudi prva predsednica komisije državnega zbora po zakonu o preprečevanju korupcije. Dela in naloge v tej komisiji je opravljala nadvse zavzeto, odgovorno, strokovno in etično. Zdaj je zaposlena kot zagovornica na Uradu Vlade Republike Slovenije za enake možnosti.
Komisija je kandidatko zavrnila, ker naj ne bi imela ustreznih delovnih izkušenj. Ne glede na verjetno protiustavnost in krivičnost zakona gre zaradi neupoštevanja vseh pravil pravne argumentacije v tem primeru tudi za obid zakona ali ravnanje v prevaro zakona (in fraudem legis agere). Kot pravi prof. dr. Janez Kranjc (Latinski pravni reki, GV Založba, Ljubljana 2006, stran 116), se takšno izigravanje dogodi, »ko stranka izrabi (tj. zlorabi) njegovo pomanjkljivo dikcijo za to, da doseže cilj, ki je v nasprotju zakona«. Omenja klasičnega pravnika Pavla, ki je razliko med kršitvijo in obidom zakona pojasnil, da »stranka v prvem primeru stori tisto, kar zakon prepoveduje, v drugem primeru pa ob spoštovanju zakonskega besedila obide njegov smisel.«
Nezaslišano in nepravično je, da nekdo za nekaj časa žrtvuje svoj poklic (npr. zdravnik, univerzitetni profesor, pravnik) zaradi opravljanja najpomembnejše javne funkcije, potem pa zaradi tega nosi posledice oziroma je diskriminiran. Predstavljajte si absurd, da tudi bivši predsedniki države, vlade, državnega sveta ali parlamenta ne bi ustrezali navedenim zakonskim kriterijem, ker se niti za te najvišje funkcije ne zahteva določena izobrazba, zato si v času svojega političnega udejstvovanja niso uspeli nabrati najmanj deset let delovnih izkušenj pri opravljanju nalog, za katere je zahtevana zapovedana izobrazba.
Poseben položaj ljudskih poslancev se kaže že v fazi njihovega kandidiranja, ker denimo Zakon o poslancih (Ur.l. RS, št. 48/92 s spremembami in dopolnitvami) predpisuje, da se nikogar ne sme ovirati pri kandidiranju za poslanca, kandidatu za poslanca pa ne sme proti njegovi volji prenehati delovno razmerje, niti se mu ne sme poslabšati položaj v delovnem razmerju zaradi sprejema kandidature. Poslancu se šteje čas opravljanja funkcije v delovno dobo in je med svojim mandatom socialno zavarovan po predpisih o socialnem zavarovanju, ki veljajo za osebe v delovnem razmerju. Če je do izvolitve opravljal funkcijo sodnika ali drugo trajno funkcijo v državnem organu, ima po prenehanju poslanskega mandata pravico nadalje opravljati prejšnjo funkcijo, če izpolnjuje pogoje za opravljanje te funkcije in če v treh mesecih po prenehanju poslanskega mandata sporoči pristojnemu organu, da želi nadalje opravljati prejšnjo funkcijo. Poslanec, ki je bil do izvolitve v delovnem razmerju kje drugje, ima pravico, da se v treh mesecih po prenehanju poslanskega mandata vrne na delo, ki ga je opravljal, ali na drugo delo, ki ustreza vrsti in stopnji njegove strokovne izobrazbe.
Iz zgornjih zakonskih določb je torej povsem jasno, da poslanke in poslanci med svojim mandatom dejansko opravljajo delo v skladu s svojo izobrazbo, ki jo ohranjajo in jo ne izgubijo, zato mora biti izenačeno z drugimi delovnimi izkušnjami, če se že ne vrednoti višje kot v mnogih razvitih državah. V nasprotnem primeru se ne bi smeli vrniti na staro delovno mesto.
Zakon o integriteti in preprečevanju korupcije je očitno malomarno napisan in si zasluži negativno oceno ustavnosti oziroma nujno spremembo zaradi omajanega načela varstva zaupanja v pravo, vendar ga med tem ne smemo razlagati zgolj jezikovno, po črki zakona, temveč zlasti sistematično, zgodovinsko, namensko, pravično in v luči varstva človekovih pravic in svoboščin (več o tem Pavčnik, M.: Argumentacija v pravu, 2. spremenjena in dopolnjena izdaja, Pravna fakulteta in Cankarjeva založba, Ljubljana 2004). Dozdeva se, da je bil nekomu napisan na kožo oziroma so njegovi snovalci želeli določene potencialne kandidate že vnaprej izključiti iz igre.
Na podlagi opisanih argumentov pričakujemo, da bo sporna zakonska določba čim prej ustrezno spremenjena, naša kolegica pa dobila še eno priložnost.
prof. dr. Marko Pavliha
predsednik Društva poslancev 90