Če kaj, je televizijsko soočenje predsednika vlade in vodje opozicije pokazalo, da med njima res ni moglo biti niti »stika«, ki bi lahko (ni pa nujno) pripeljal do širše podpore za arbitražni sporazum.
To je toliko bolj nenavadno, ker je Borut Pahor naredil vse in več, kot bi se spodobilo, da bi do širšega soglasja prišla Hrvaška. Tako je denimo v Zagrebu na presenečenje opazovalcev obiskal vodjo opozicije in predsednika SDP Milanovića, ki je še okleval, na koncu pa prispeval dovolj glasov za potrebno podporo. Za našo opozicijo se Pahor ni zmenil in je ni »obiskal«. Je pa na oblačen in deževen dan prišel v Portorož na sejem Internautice in tam srečal Marka Pavliha. Človeka, ki se je pri Davorinu Rudolfu učil mednarodnega (pomorskega) prava. »Slišim, da še naprej govoriš neumnosti,« so bile besede, ki jih je namenil nekdanjemu poslanskemu kolegu.
Takih izjav bo še precej. Za katero se bo tudi opravičil, če jo bodo ujeli mikrofoni ali celo kamere. Pahorjeva najšibkejša točka je dejstvo, da še vedno ne zna pojasniti, zakaj se je odločil za soliranje. Na soočenju je dejal, da je bil v dilemi, ali naj poskuša doseči sporazum z Janšo, vendar bi to, je dodal, pomenilo, da ne bo nikoli dogovora o meji. »In odločil sem se, da prevzamem nase odgovornost, da grem v nasprotju z vašimi pričakovanji tokrat do konca in rešim to vprašanje.« Njegove besede dokazujejo, da se je odrekel tudi poskusu doseči soglasje z Janšo. Očitno se je raje naslonil na predsednika republike in o tem z Danilom Türkom vse do zdaj molčal.
Janša je na soočenju omenil, da v blagajni zunanjega ministra leže posnetki pogovorov z nekdanjimi predsedniki meddržavnega sodišča v Haagu in drugimi tujimi strokovnjaki za mednarodno pravo. Ti so opozarjali, da si, če bo prvi vir za določanje meje mednarodno pravo, teritorialnimi stik z mednarodnimi vodami lahko izbijemo iz glave. Pozval je Pahorja, naj jih objavi. Ta mu najbrž tudi tokrat ne bo prisluhnil, a bomo morebiti kdaj v prihodnosti le zvedeli, kaj je bil razlog čudaške ignorance nacionalnega ali vsaj širšega soglasja.
Žalostno bi bilo, če bi šlo le za preigravanje v notranji politiki. A iz pogajanj je bilo razen izjem izključeno tudi celotno zunanje ministrstvo. Nič čudnega torej, da velika večina diplomatov (razen tako imenovanih jugonostalgikov) na tihoma, kako bi drugače, v sporazum, ki naj bi peljal do pravične meje s Hrvaško, ne verjame.