vesolje ženska Dobra karma

Opozorilo iz horoskopa za te dni: bodite pozorni ...

4_tanja žagar Svet24.si

Tanja Žagar o pokojni mami

tanja fajon pl1 Reporter.si

Išče se novi mandatar: SD namerava vložiti ...

borut turk Svet24.si

Šestkrat je zabodel partnerko Romano, krivde za ...

Matej Tonin Necenzurirano

Tonin v opoziciji govoril eno, zdaj kot minister ...

paris-hilton, this-is-paris, dokumentarec Odkrito.si

Paris Hilton zaključila 20 let pretvarjanja

peter prevc bobo2 Njena.si

Peter Prevc na rojstni dan pokazal sinovo ...

Slovenija

Stavite na Erjavca

Deli na:

Blaise Pascal je eden največjih genijev človeškega rodu. Dolgujemo mu idejo o računalniku, knjigo Misli, ki jo še danes lahko poterjamo za resnico o ljudeh in njihovih značajih, in naposled – zamisel o kaj nenavadni stavi. Ta izhaja iz verskih napetosti, ki so zaznamovala njegovo stoletje (17.), v njej pa je tudi dosti gorečnosti, s katero so si tedaj prizadevali spreobrniti neverujoče agnostike.

Blaise Pascal je eden največjih genijev človeškega rodu. Dolgujemo mu idejo o računalniku, knjigo Misli, ki jo še danes lahko poterjamo za resnico o ljudeh in njihovih značajih, in naposled – zamisel o kaj nenavadni stavi. Ta izhaja iz verskih napetosti, ki so zaznamovala njegovo stoletje (17.), v njej pa je tudi dosti gorečnosti, s katero so si tedaj prizadevali spreobrniti neverujoče agnostike.

Pascal je iz spoznanja, da Bog ne more ne biti, človek pa ne imeti nesmrtne duše, sklepal, da je v naši naravi pač toliko zvite buče, da si bomo z udarcem roke v roko pristavili večnost, v nasprotnem primeru pa – nič ne izgubili. Tako se je razpovedal filozof: srž njegove logike pa je takšnale formula: največ, kar človek lahko dobi, je večnost; zgubiti pa ne more veliko, ker ga po smrti sicer vzame ništrc. Naj torej stavi na večnost, to je na Boga, ki jo zagotavlja, pa bo dobil življenje za vedno in še vse, kar temu gre. V nasprotnem primeru pa si tudi ne prižanješ drugega, kot to, kar ti je po tvoji naravi dano, je Pascal še umoval na koncu.

Še zlepa se še v slovenskem logu ni toliko stavilo in ugibalo kot prav v zadnjih dneh. Bo Karl Erjavec razrešen ali mu bo uspelo prepričati mandatarja, da ga ne terja za potrošek in bo ostal? Bo proti njemu glasovala celotna koalicija ali si bodo nekatere stranke premislile in ga skupaj z opozicijo podprle? Bo ob odsotnosti vseh teh scenarijev na koncu le razrešen ali bo prej odstopil? In Zanoškar, bo dvojna pirueta zdržala? Si bosta z Erjavcem predala štafeto, eno v Plavi laguni in drugo na Tomšičevi?

Vsem tem stavcem bi lahko odgovorili z univerzalnim jezikom Pascalovega algoritma in rekli: zgodilo se bo tisto, kar je najbolj logično, zato pravzaprav tudi gre. Najbolj logične razlage pa – kot skrivnosti Boga – ne gre iskati v posledici, temveč v vzroku. Erjavec-Zanoškarjeva rokada namreč o dogajanju pove precej manj kot tisto, kar se je dogajalo še pred prazničnimi dnevi lani. Vzrok vsega je v tem, da se je Karl Erjavec uprl logiki tranzicijske levice in se zoperstavil njenim predstavnikom v Desusu, konkretno Žnidaršiču in Rezmanu. Tedaj je pristal v kremplju Pascalove logike, kajti jasno je bilo, kaj se bo zgodilo. Vedno se je še tako zgodilo in se je tudi to pot. Resno vprašanje lahko zadeva zgolj intuicijo Karla Erjavca: toliko časa je že postopal po slovenski politiki, obredel vse njene institucije, se bótal na levo in desno, da je moral nujno (s)poznati njeno prvo zakonitost. Ko je tako nastopil proti Kučanovemu lobiju v stranki, se je zdelo, da je brez prida zatratil trud, ki ga je do tedaj vlagal v svojo politično razgledanost, v dobesednem smislu besede. Kaj se mu je pripetilo?

Karkoli je že nameraval, minister za okolje v odstopu se je postavil zoper Milana Kučana in s tem stopil izven zakona. Ne bo ne poslanec ne minister, še državni uradnik ne. Tako »strašno« je bilo njegovo dejanje, da je v nemilost padel tudi Zanoškar, ki je bil sicer neproblematičen član Pahorjeve stranke. Zaradi povezave z Erjavcem ne more biti minister. Če je »vitez smešnega lica« sedaj sprevidel, da velja obmolkniti, bo nekaj časa še predsednik stranke. Vendar zgolj do prihodnjega kongresa, na katerem se bo srčni vojvoda sivih panterjev spremenil v živi javni opomin. Ne na nekoga, ki je spodrsnil, ko se je spotaknil ob črko, temveč na tistega, ki se je uprl logiki celotne knjige.

To so pred njim storili že mnogi, pa se je vedno isto zgodilo. Ta scenarij smo videli v Jurovskem dolu junija 1992, na delu je bil pri Depali vasi, pokazal se je pri Peterletovem Ogleju, natanko petnajst let je bilo tega, videli smo ga pri Podobnikovem sklepanju koalicije z Drnovškom, ga opazovali po Cirilu Pucku. Sledili smo mu po medijih (z nekaj izjemami), pred nami se je kot na elizejski trati razgrnil pred dvema letoma, ko je prišlo do kolapsa nekdanjega Maga. Nenazadnje bo večni spomenik te pokvečene vrste s škandalom in lažjo našarjena Patria: eksplozivna moč afere, predvsem pa njena umestitev v časovni okvir pomagata natančno ugotoviti, kaj vse je Kučanov klan pripravljen narediti za to, da zavaruje prvo zakonitost, ki ga drži pri življenju.

Ta siloviteje kot Bog vesolje potemtakem obvladuje slovenski prostor. Ni ga dogodka, ki bi bil zanjo imun. In če je ta silovitost močnejša od Pascalovega algoritma, kaj jo drži pri življenju? Kaj pa drži pri življenju Pascalovega Boga? Predvsem tisto, kar mi smrtniki o njem slutimo in vemo. Nekoliko manj se nam bo treba pomujati, da bomo odgonetili slovenski algoritem. Odgovor je, da na tak način lahko obstaja samo totalitaren sistem. Ta je še vedno tu, saj je večina dotičnikov izpred dvajsetih let še dobro dejavna. Korigirali so le »vrednostne« parametre: če se je generalni sekretar postsocialistične politike, Gregor Golobič, odločil za kapitalsko bogatenje in njemu podredil svojo politično usodo, to ni bilo brez implikacij za celoto tranzicijske nomenklature.

Tako imamo še naprej dogovorni tip ekonomije, v njem pa prevladuje družinsko načelo. V tej državi je potrebno le slediti poti denarja, pa se razvežejo tudi skrivnosti »prijateljstev«, svaštev, botrov in navsezadnje gospodarske uspešnosti. Večina niti še vedno vodi do Kučana, tako kot domače gospodarstvo še vedno ječi pod Forumom 21.

Obstaja pa le mala napaka, kot bi v romanu Quo vadis dejal Sinkiewicz. In tu je rahlo upanje za viteza Karla. Bog Pascalove stave je namreč večen, slovenska dogovorna ekonomija s Kučanom – še posebno v novih razmerah – pa ne. Stavite na Erjavca!

Loading...