Po predpraznični histeriji na slovenskem političnem prizorišču ni prišlo praznično premirje, ampak smo bili priča nadaljevanju vojne s prazničnimi sredstvi. Vse z enim namenom: da bi nas vrnili v stare slabe čase. To niti ne preseneča, saj so prazniki zares primerni za nazadnjaške manipulacije. Tako ali drugače prodajajo utvaro o starih dobrih časih, čeprav so bili to v resnici stari slabi časi. In to ne tukaj in zdaj, ampak vedno in povsod. V tem duhu se je predstavil tudi slovenski kvazilevičarski praznični venček Golobič-Türk-Kučan-Stanovnik-Semolič. Praznični venček v vsak dom. Pazite le na doziranje, saj je v večjih količinah smrtonosen.
Kakor se za obrede spodobi, je bilo kot vedno veliko pretvarjanja, ki ga je bilo treba poplakniti z jedačo in pijačo. Manipulirati ljudi na prazen želodec in z glavo v delovnih obveznostih je presneto težko, ob hrani in pijači in v brezdelju pa so pripravljeni pogoltniti marsikatero neumnost. Predvsem je bilo treba veliko prostih, nedelovnih dni. Čim več jih je, tem bolje. Jejte, pijte, ne delajte, pozabite. Vmes bodo kvazilevičarski rešitelji s pridigami zapolnili praznično praznino.
V skladu z obredno-prazničnim narobe svetom je kvazilevičarski praznični venček v jezik vpeljal še večjo pojmovno zmedo. Blejali so o pojmovni zmedi (!), etiki, odgovornosti, neoliberalizmu, pokojninski reformi, krizi in kaj je vseh teh neumnosti. Za vse so krivi drugi. V skladu z narobe svetom so se našteti – krivičneži, negativci in glavni krivci za slovensko politično-ekonomsko krizo – prodajali kot pravičneži in tisti, ki naj bi nam pokazali pot iz težav. Za uvod v praznično obdobje je velelažnivec Golobič »etično« napovedal odstop. To je »neko etično dejanje«. In to ne na kateri koli dan, ampak domnevno ravno na obletnico izbruha afere Ultra. Beseda etika se je tako pridružila dolgemu seznamu novih psovk, nastalih po volitvah 2008. Evangelij po Golobiču bo še dolgo odmeval, zavit v oranžne platnice.
Prazniki običajno združujejo, slovenski kvazilevičarski razdeljevalci pa razdeljujejo. Janez Stanovnik, Milan Kučan in Danilo Türk so se spominjali starih slabih časov, zato da bi vsi pozabili bistveno boljše sedanje čase. Krčevito si prizadevajo, da bi pozabili zadnjih dvajset let, zagotovo najboljših v slovenski zgodovini, da bi se spominjali »dobrih« totalitarnih časov. Točno, Kučan, res ni bilo nič več kot prej, pred 1991. Da, Stanovnik, tako lepo je bilo med partizani in še lepše takoj po vojni. Naj zavežem gobec? V starih slabih časih ste jih sicer ubijali, izganjali, obsojali na montiranih procesih, pošiljali v delovna taborišča, diskreditirali ter tako vse druge zastrašili in prisilili v molk in pokornost. Res dobri slabi časi, kajne Janez Stanovnik?
Čeprav bankrotirana slovenska kvazilevica ne mara Jezusa, si nenehno izmišlja lastne lažne rešitelje, ki nam bodo pripravili raj na zemlji. Tj. pekel na zemlji, da ne bo pomote! Kvazilevičarski »Jezusi« bi vladali do konca sveta, ne, do konca časa. Ah, da se ne zjočemo kakor Milan Kučan, ko se spominja časov, ko je bil še »odgovoren oblastnik«. Kako, prosim? Se je Kučan končno odpovedal pojmovni zmedi in uporabil ustrezen izraz zase? Da je bil totalitarist? Ljudstvo mu je v anketi, ki jo je izvedel FUDŠ, sporočilo, da ga ne mara več. Naj se umakne. A kaj, ko Kučanu ni mar za voljo ljudstvo, zato vztraja. Ker je tako odgovoren. Kučanova vera je edina prava vera.
V tej »veri« so deževala imena rešiteljev. Zazdelo se je, da rešitelje ne iščejo na nebo ali na zemlji, ampak po imeniku, kakor je dejal Lahovnik. Njihov brezup je zazeval v vsej grotesknosti, ko je na Požareportu zakrožilo ime predsednika Türka kot morebitnega mandatarja. Ali so že padli s P(otočnika) na T(ürka)? Še malo, pa bodo predlagali kakšnega kandidata z Ž(al)!
Dokončno je zazijala tudi vsa negativnost predsednika Danila Türka. Po kratkotrajnem molku, ko je zaradi nezaupanja do slovenskega zdravstva prebegnil k avstrijskim zdravnikom, se je vrnil v še bolj negativni luči. Še bolj krut in nepopustljiv, brez trohice demokratičnega čuta in sprejemanja drugače mislečih. Kdor ne trobi v isti rog kot predsednik, ga je treba odstraniti? Ne, Janša pa že ne sme biti izvoljen, takšna volja ljudstva je netürkovska! Ker legitimni, čeprav nepriljubljeni premier ni dovolj türkovski, bi ga predsednik odstavil in ga celo nadomestil s sebi všečno politično figuro.
Hkrati se predsednik strinja s predlogi velelažnivca Gregorja Golobiča, politika, ki je najbolj zaslužen za slovensko politično bolezen (To je celo sam priznal!)? Kako lepo, da so Türkove besede nenehno v Golobičevih ustih, kakor da bi šlo za evangelij türkovščine. Ah, še dobro, da imamo volitve. Če jih le Türk ne prepreči ali pa se jim kako drugače ne izogne. Če ne bo šlo drugače, se bo lahko za »čustveno inteligentno« strokovno utemeljitev zatekel k Miru Cerarju. Le kaj bi brez njega.
Tradicionalno je praznično manipulacijo sklenil Dušan Semolič na Rožniku. Njegove ovčice že dolga leta lepo blejajo. Semolič vlada, čeprav ne vlada. Vedno je priročno orodje ideološkega boja. Zdaj odstavlja celo Pahorja. Pa kaj potem. Semolič je eden in edini, samooklicani rešitelj delavcev, v resnici njihov pogubitelj. Izvoljeni predstavniki ljudstva prihajajo in odhajajo, Semolič ostaja in skrbi za nenehno vez s starimi slabimi časi, predvsem za kres in za prvi maj.
Praznikov je na srečo konec. Ljudstvo zaradi prazničnega prenažiranja hujša, je nejevoljno na delovnem mestu in zato zelo nevarno. Pitanje s kvazilevičarsko propagando bo zdaj še teže prenašalo kakor v predprazničnem obdobju.