Človeka kar srh spreleti pri sestavljanju drobcev, povezanih s policijsko-pravosodnim pregonom nekdanjega poslanca državnega zbora in mariborskega župana Franca Kanglerja.
Koža se dokončno naježi, ko izrek sodbe v primeru zaposlitve nekdanje podžupanje Astrid Bah mariborska okrajna sodnica Alenka Golčer pospremi z besedami, da je v tem primeru preveč naključij in niti enega objektivnega dokaza o krivdi, da bi Kanglerju izrekla oprostilno sodbo! Kako preveč naključij!? Kaj ni nečesa podobnega pred skoraj dvema letoma ob izreku sodbe slišal tudi Janez Janša?
Že res, da je bil tam uporabljen izraz »indic«, vendar sta bila oba, Janša in Kangler, spoznana za kriva na osnovi indicev oziroma naključij. Zato se sam po sebi pojavi domneva, da za njunimi sodnimi pregoni, ki se še danes orkestrirano, morda tudi dirigirano dogajajo v Ljubljani in Mariboru, stoji stara udbaško-partijska naveza, vpeta praktično v vse oblastne pore slovenske družbe, vključno s pravosodjem in mediji. To so seveda le indici oziroma naključja, ki objektivno potrditev najdejo v primeru Janeza Janše, ko se ni izločila državna tožilka Branka Zobec Hrastar, in v primeru Franca Kanglerja, ko se ni izločil preiskovalni sodnik Janez Žirovnik.
Kopica vprašanj in nekaj indicev
Sledi seveda kopica vprašanj, zakaj in s čim je Franc Kangler postal trn v peti nekdanjim udbašem v Sovi, in nekaj indicev. Morda zato, ker je leta 2007 preprečil likvidacijo agentov nemške zvezne obveščevalne službe BND v Sloveniji. Menda naj bi stari udbaši bosanskim ekstremistom posredovali naslov celice BND, ki so jo hoteli počistiti. Do podatkov so takratni poslanci DZ, člani Komisije za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb (KNOVS) Franc Kangler, Jožef Jerovšek in Zmago Jelinčič, prišli med pogovorom s predstojnikom nemške zvezne obveščevalne službe BND, o čemer so tudi poročali na seji KNOVS-a, njihova pot v Nemčijo pa je tudi razvidna iz potnih nalogov in poročil o opravljeni poti. So morda takrat izvedeli imena operativcev slovenske Udbe, ki naj bi bili vpleteni v poskus likvidacije emigranta Vinka Štedula na Škotskem? Takrat je bil sedanji sodnik mariborskega okrožnega sodišča Janez Žirovnik operativec v mariborskem oddelku Udbe, med drugim je imel tudi vlogo sledilca Klare Dorič, žene udbaškega morilca Milana Doriča Hanzija.
Se bo v Sloveniji našel pravni strokovnjak, ki bo pred evropskimi pravosodnimi organi branil mlado mariborsko sodnico Alenko Golčer, ker se je pri sojenju Francu Kanglerju uklonila zahtevam mariborskega udbaškega omrežja, da se požvižga na strokovno mnenje nekdanjega ustavnega sodnika dr. Cirila Ribičiča? Dokaz za to, in ne indic oziroma naključje, je njeno vztrajno zavračanje pričanja nekdanjih poslancev DZ Rudolfa Mogeta, Jožefa Jerovška in Franca Pukšiča. Opozorilo, naj molčijo, so dobili vsi trije. Prvemu so vdrli v domačo hišo, med dopustom na otoku Pagu pa je med plavanjem preživel brutalen atentat z gliserjem, ki se je končal s hudimi poškodbami hrbtenice, storilca niso nikoli našli. Tudi Jožef Jerovšek je doživel »obisk« svojega poslanskega stanovanja.
Pukšič: Državo vodijo ljudje iz ozadja
Tudi zgodba Franca Pukšiča je pomenljiva. »Vodil sem preiskovalno komisijo o oškodovanju družbenega premoženja. Med zaslišanimi je bil tudi nekdanji predsednik CK ZKS Milan Kučan. Ko je nekdanji finančnik Elana Pavel Koder izjavil in tudi zapisal, da je CK ZKS z Milanom Kučanom na čelu iz Elana odnesel toliko denarja, da bi lahko položil smuči od Begunj do Beograda, se mi je marsikaj dogajalo. Zadeva je šla tako daleč, da je nekega dne z nacionalne RTV prišla novinarska ekipa in me vprašala, po kateri poti se bom vračal domov. Kot varovana oseba se nisem nikoli peljal po isti poti, včasih sem šel tudi čez Avstrijo. In me je prešinilo, kaj se dogaja, zakaj jih to zanima? Okoli polnoči so me klicali od doma. Prejeli so telefonsko grožnjo, da se bo v uri ali dveh zgodila katastrofa. Obvestil sem policijo, s kolegom, ki je želel posneti vozilo s krepkimi moškimi, nisva uspela, pa tudi policija jih ni nikoli izsledila, ker je bil avto brez tablic.
Marsikaj kritičnega bi lahko povedal čez vlade, ki so se zvrstile v mojih petih poslanskih mandatih. Vlade in poslanci se z volitvami menjavajo, prihajajo 'novi' obrazi. Kaj pa drugi veji oblasti, mediji in sodstvo? Tam ostajajo 'stari obrazi'!« Zato po mnenju Franca Pukšiča Slovenci živijo v lažnem prepričanju, da državo vodita državni zbor in vlada. Vodijo jo ljudje iz ozadja, omrežja, ki so ostala in obstala po razpadu komunistične Jugoslavije. »Elementarna napaka Demosa je bila, da ni sprejel zakona o lustraciji! Ampak tega ni zmogel, ker znotraj ni imel večine, saj je bil 'prestreljen' z nasprotniki osamosvojitve in demokratizacije.« Ob tem Pukšič spomni na Tita Turnška, na to, kaj je govoril takrat in kaj sedaj, ko je spet na varnem. Izkušnje vseh treh so več kot očitna sporočila, naj kot priče v primeru Kangler ne stopijo pred sodnika.
Jerovšek: Z denarjem se da marsikaj doseči
Ivana Krambergerja, dobrotnika iz Negove, naj bi med predsedniško kampanjo v Jurovskem Dolu ustavil smrtonosni strel iz lovske puške dodobra nalitega lovca Petra Roterja. Takratni kriminalist Franc Kangler je s kolegom Viktorjem Markovičem, nekoč pripadnikom SDV ali Udbe, opravljal hišne preiskave. Najdeno dokazno gradivo je skrivnostno izginilo na poti do policijske postaje v Lenartu. Domnevnega morilca Petra Roterja je sodišče po hitrem postopku obsodilo na dolgoletno zaporno kazen, Kangler pa sploh ni bil zaslišan kot priča. Zanimivo, da je bila zadeva zaupana sodnemu izvedencu patologu iz Ljubljene in ne domačemu strokovnjaku. Ta je ugotovil, da je bilo morilsko orožje Rotarjeva lovska puška, čeprav sta bili na Krambergerjevem telesu vstopna in izstopna rana skoraj identični, lovska puška pa pri izstrelni rani naredi do šestkrat večjo rano od vstopne. Pri obdukciji rentgena niso uporabili, da bi odkrili morebitne delce naboja v truplu.
Preiskavo je vodil takratni okrožni državni tožilec Boris Marčič, pozneje zagrizen preganjalec Franca Kanglerja vse do dne, ko je bil sam pravnomočno obsojen. Da so bili o tem odgovorni Sove deležni kar kopice neprijetnih vprašanj iz ust Franca Kanglerja, potrjuje tudi Jožef Jerovšek. »Ure in ure so bile porabljene na sejah KNOVS-a, ko smo v 'tihi sobi' DZ govorili o številnih prekoračitvah pooblastil pripadnikov Sove.« Se morda v nepojasnjenih ozadjih umora Ivana Krambergerja skriva indic, zakaj sodnica Alenka Golčer, kljub vztrajanju odvetnika dr. Marka Bošnjaka, da zasliši Mogeta, Jerovška, Pukšiča in Borisa Marčiča ter policiste Zlatka Kranjca, Aleksa Geršovnika in Marjana Fanka, danes prvega moža Generalne policijske uprave, teh prič ni sprejela? Zavrnila je tudi pričanje danes že pokojnega izvedenca grafologa Srečka Pušnika, ki je ugotovil, da so kriminalisti sami napisali anonimne ovadbe, na podlagi katerih so proti Kanglerju sprožili policijsko-tožilski pregon.
Jože Jerovšek je globoko razočaran, da v Sloveniji še vedno ne deluje pravna država. »Če tako jasno zapisanemu mnenju pravnega strokovnjaka dr. Cirila Ribičiča, ki spada v levi politični pol, sodišče ni pripravljeno prisluhniti in ga tudi upoštevati, se človek ne more znebiti občutka o hudih kršitvah temeljnih človekovih pravic, zapisanih tudi v slovenski ustavi.« Po njegovem ne gre zgolj za Kanglerja, ampak za širše vprašanje nespoštovanja principov pravne države, kar bi moralo skrbeti vse državljane Slovenije. Ljudje pač nismo enaki pred zakonom, dodaja Jerovšek in spomni na milijardne izgube v državnih bankah, pa še nikogar niso postavili pred sodišče. »Nekatere opustitve pregonov kažejo na to, da se z denarjem da marsikaj doseči,« pravi Jerovšek in spomni tudi na ljubljanskega župana Zorana Jankovića.
Pri Butu uporabili posebne metode spremljanja
Agenti Sove so s posebnimi metodami zbirali podatke o treh županih, Kanglerju, Šrotu in Štihcu, ko so ti obiskali koroškega deželnega glavarja Dörflerja. Komu z vrha Sove je bilo v interesu zbiranje podatkov o državljanu R. S., in to tako, da so prisluškovali telefonskim pogovorom z zanko, ki je bila speljana v Frankfurt? S tem so »legalizirali« prisluškovanje slovenskim državljanom. Je Sova s podatki iz prisluškovanj postregla tudi prijateljskim agencijam v ZDA in drugim? Je naključje, da se je Veber kot obrambni minister »boril« za ohranitev Telekoma v slovenskih državnih rokah zato, ker taka komunikacijska pentlja prek Frankfurta še vedno obstaja?! Se kdo še spomni afere Franci But iz avgusta 2003, ko se je v dunajskem parku srečal s svojim prijateljem iz slovaške Bratislave, tam pa ga je naključno ujelo oko novinarske kamere?
O tem naj bi v »tihi sobi« DZ na Kanglerjevo vprašanje prvi mož Sove Iztok Podbregar s kratkim »da« priznal, da so pri Butu uporabili posebne metode spremljanja. »S temi podatki, pridobljenimi praktično na nelegalen način, se je počelo marsikaj, tudi trgovalo,« pravi nekdanji poslanec Franc Pukšič. O ustavni spornosti tega Sovinega početja so nekajkrat govorili tudi v tihi sobi DZ. Ko je Sova vzela na piko katerega od posameznikov, tudi po nalogu nekoga, ga je zlahka diskreditirala. »Tudi če te sodišča v nadaljevanju oprostijo, se diskreditacijske gnojnice ne moreš znebiti.«
Da s Sovo oziroma starimi udbaši v njej ni dobro češenj zobati, je nekdanjega poslanca Jožefa Jerovška med pogovorom na štiri oči opozoril tedanji predsednik vlade dr. Janez Drnovšek. »Povedal sem mu, da so vladni poslanci (Moge, Kangler) trdno prepričani, da se jim protipravno vstopa v njihova stanovanja, se jih nadzira in s tem krši zakonodajo. Drnovšek pa je le odgovoril: 'Stare sile, stare sile!' Ampak zanimivo, po posredovanju so se »obiski« končali.
Velika verjetnost je, da za granitno revolucijo v Mariboru in vstajniškim gibanjem v Ljubljani, ki so odnesli župana Kanglerja in Janševo vlado, stojijo stare sile,« pravi Jerovšek. »Zato obstaja kar nekaj argumentov. Prav gotovo se ni nič zgodilo naključno. Stare sile so potrebovale neki povod in ga našle v radarjih. Ko sem gospoda Partljiča na preiskovalni komisiji vprašal za mnenje o granitnih vstajnikih, bil je namreč poleg, ko so sežigali Kanglerjevo lutko, je dejal, da v vstaji ne vidi nič slabega. Mene pa je to spomnilo na očetove besede, kako so se drugi teden okupacije s pomočjo domačih ovaduhov aretacije slovenskih domoljubov lotili gestapovci.«
Da bi lahko »tiha soba« povedala marsikaj, pritrjuje nekdanji poslanec in tudi član KNVOS-aFranc Pukšič. »Dejstvo je, da so nekateri sodniki imeli različne metre. Za nekatere so se takoj izdale uredbe za prisluškovanje, za druge, ki so jih zalotile druge obveščevalne službe, pa sodniki niso dovolili niti vpogleda v telefonska prisluškovanja. Nekaterim obveščevalcem si med obravnavami na komisiji videl 'meglo' v očeh, ne pa iskrenosti, in temu primerno so bila poročila s sej komisije precej zamaskirana!
Dejstvo je, dodajam žal, da so se nekatere inštitucije, tudi Sova v določenih trenutkih z določenimi ljudmi, izrabljale za uničevanje politične konkurence. Prav sodna veja oblasti je izrazito izrabljena za uničevanje politične konkurence, in to je zastrašujoče! V 25 letih samostojne države so bile te inštitucije že nekajkrat izkoriščene! Tudi sam imam takšno izkušnjo.« Pukšiču je žal, da kleni slovenski narod ne vidi ali pa noče videti realne podobe stanja v Sloveniji. Zato vsaka štiri leta znova volijo tiste, ki prodajajo meglo, in zato lahko Slovenijo iz varnega zavetja še vedno obvladujejo stare sile.