Že skozi izjave Mitje Ribičiča pa je več kot očitno, da so se povojni poboji zgodili zato, ker se je "ljudska" revolucionarna oblast bala lastnega ljudstva, strah jo je bilo nasprotnikov revolucije, po vojni z zmago revolucije pa se ji je pokazala možnost, da obračuna z vsemi tistimi, ki bi lahko ogrozili to zmago.
»Seznami pobitih kažejo, da so žrtve množičnih likvidacij "mali" ljudje, preprosti kmetje.... Lep primer sta zato Štajerska in Prekmurje, kjer praktično ni bilo nobene kontrarevolucije,« a se je po Grandovih besedah "kmečka revščina" pokončevala tudi za en kvadratni meter obdelovalne zemlje.
Slovenija je znotraj komunistične Jugoslavije najbolj strmela k stalinističnemu vzorcu kolektivizacije in koncentracije obdelovalnih površin znotraj zadrug in kolhozov. V Sloveniji ni šlo toliko za osvoboditev izpod okupatorja, kakor borbo za oblast, pravi Granda in zato spomenik sprave, ki ga je pred dnevi odkril predsednik republike Borut Pahor, še zdaleč ne ponuja sprave v slovenskem narodu.
»Če bo zmagal duh sprave, bo določena skupina ljudi izgubila argumente svoje borbe za oblast. Poglejte komuniste, nimajo nobenega ekonomskega ali socialnega programa, briga jih za delavce, nič jih ne briga, razen oblasti«.
Edina deviza, ki jim je še ostala, tako Granda, je antifašizem, čeprav ta več ne obstaja, razen v ultralevičarski preobleki. »Če bi res prišlo do resnične sprave, levičarska oblast več z ničemer ne more »farbat« ljudi,« dodaja Granda.
Po njegovem so proti spravi osebe, rojene v času ali tik po 2. SV, Milan Kučan na primer, katerih edini argument je ščuvanje ljudi proti ljudem, ker se le na tak način lahko obdržijo na oblasti. Temu je podrejen tudi ves učni načrt v šolah, saj dijaki in študenti ne zvedo nič o tem, kdo je bil Kardelj, kdo je bil Kidrič, pa Matija Maček, diktatorju Titu pa skorajda pojejo slavospeve. Zato se mu ob pregledovanju učbenikov prav upira, ko vidi, kako enostransko je opisano to zgodovinsko obdobje.
Iskrenost v procesu sprave bi aktualna oblast pokazala tudi s tem, če bi vladni komisiji za povojna morišča namenila dovolj sredstev, da opravi svoje pietetno delo.
Stane Granda: Ne le, da so nam ukradli državi, po svoje so nam ukradli tudi zgodovino.
»Gre za grozljive stvari. Morišče v Kočevskem Rogu, kjer naj bi bilo pobitih 12 tisoč ljudi, še danes ni locirano. Drug problem je Hrastnik, kjer je prišlo do tako intenzivnega pregnetenja zemljin, da se ne bomo nikoli dokopali do njihovih ostankov in bi bilo zato že dovolj, da lociramo kraj njihovega poboja. Še leta 1990 je bil seznam vseh morišč ohranjen. Vsaka policijska postaja je imela podatke o moriščih na svojem območju. Kam je izginila ta dokumentacija, ne vem, nekje mora biti. Našla se je za območje Ilirske Bistrice. Menda naj bi Janez Stanovnik nadškofu Šuštarju obljubil, da mu bo predal seznam morišč, ampak se to ni zgodilo!«
Zato Granda domneva, da ga v ZZB NOV, ves seznam naj bi bil narejen v 50. letih, še vedno imajo, ali pa je v posesti nekoga drugega. Ivan Maček Matija, eden ključnih krivcev za povojne poboje, je imel doma ves arhiv Ozne in Udbe, kam je izginil po njegovi smrti, se ne ve.
Ne le, da so nam ukradli državi, po svoje so nam ukradli tudi zgodovino, pravi Granda ob komentiranju prireditev, posvečenih NOB, pa se na njih pojavljajo prapori organizacij, povezanih s slovensko osamosvojitvijo in obratno, prireditev v spomin na slovensko osamosvojitev, pa je prisotna ikonografija NOB.
Kot član veteranske organizacije je opazoval, kako so stare sile počasi prevzemale organizacijo, iz svojih vrsti eliminirale resnične osamosvojitelje, brigadirja Srečka Lisjaka na primer, njihov predsednik Ladislav Lipič pa jih počasi pelje v naročje Turnškove ZZB NOV.
Za Staneta Grando je grozljivo spoznanje, da te strukture, ki so bile ob osamosvojitvi Slovenije poražene, danes dvigajo glavo, vojne zločince sodišča oproščajo, jim celo dodelijo odškodnine, ukazovalci napada na Slovenijo dobivajo slovenske pokojnine… Še malo pa bodo postali heroji slovenske osamosvojitve.
