Njihovi histerični in demagoški izpadi postajajo počasi zastrašujoči. Spominjajo na čase in razmere, v katerih so se v nekaterih evropskih državah začeli pojavljati totalitarizmi in pripeljali na oblast različne »voditelje«. Manifestacije zastav in simbolov nasilja, nestrpni izpadi, kot je bil tisti na bazoviški gmajni, popisne akcije kot na Slomu, grožnje s smrtjo, predvsem pa sejanje popolne destrukcije, podcenjevanje gospodarske in družbene krize, označevanje demokratične vlade kot glavnega in načrtnega sovražnika državljanov, zlasti pa norčevanje iz pravne države, zlorabe njene nemoči v komentarjih vplivnežev ob preiskavi Jankovića – vse to so preizkušena sredstva. Usoda »ljudskih« voditeljev, iskanje pomoči pri usmerjevalcih ideološkega nasilja in izključevanja, »komandantih«, kot jih imenuje ljubljanski župan, ki hoče biti eden izmed takih voditeljev, je znana. Svet jih je zavrgel. Posledice za navadno ljudstvo še niso odpravljene. Najhujše so še vedno v Sloveniji.
Sovražim in preziram črnogledost in se vanjo ne bi zatekal, če nas ne bi pred njo svarili številni tujci, zlasti pa diplomati, akreditirani v Sloveniji. S takimi opozorili se odmikajo od običajne diplomatske vljudnosti, zato se velja nad njimi zamisliti.
Po odzivih na pričakovano razkritje v zvezi s slovenskim kardinalom, ki ima v mednarodnem pogledu status princa, potencialnega naslednika sv. Očeta kot verskega in državnega voditelja, človeka, katerega mednarodne dimenzije so zaradi dela v vatikanski kuriji večje od slovenskih, je še bolj jasno, da v obračunu z njim ni šlo le za nezrelo pobalinstvo, ki preveva nekatere osrednje dnevnike. Tudi ne za maščevanje, ker je kardinal javno in manifestativno zagovarjal krščanska družinska načela, ne za obračunavanje s Cerkvijo, ki se ga ni upala na tak način lotiti niti služba oziroma šola dr. Zdenka Roterja, ampak sistematično blatenje Slovenije v očeh njenih državljanov, ki mora vključiti tudi Cerkev in dokazati, da je vse gnilo, razen njih nekdanjih. Z blatenjem kardinala dr. Rodeta so temu dodali še mednarodno dimenzijo, ki je povzročila večjo škodo kot vsa znižanja bonitetnih ocen skupaj.
Odmev na razrešitev zadnje afere dokazuje, da so tokrat sklenili, da gredo do konca: Slovenija bo »jugoslovenija«, država nekdanjih jugoslovanskih komunističnih vrednot pod idolom Titom, ali je ne bo!
Ko človek išče vire teh bolestnih in za prihodnost nevrednih razmer, ga vonj zanese v predsedniške dvore. Z odlikovanjem Ertla niso bile le potrjene besede o drugorazrednosti žrtev Barbarinega rova, ampak je bil predvsem razkrit duh, ki vlada v njih. Spomnimo se predsednikovega izpada po nuncijevem govoru na množičnem grobišču v Kočevskem rogu, ko bi moral skloniti glavo in molčati, pa se je stalinistično spraševal, »koliko divizij ima Vatikan«. Kot zgodovinar se ne morem otresti paralel in duha iz nagovora Vide Tomšič kočevskim komunistom konec štiridesetih in v začetku petdesetih let prejšnjega stoletja, ko jih je pozivala k ostrejšemu in odkritejšemu obračunavanju s Cerkvijo. Tam je bila tudi generalka za zažig škofa Vovka! Kot vidimo, je kasneje to nedvomno prenesla na svojega favorita, sedanjega predsednika Slovenije.
Dodana vrednost tega stanja, in to je hujše od vsega naštetega, je nerazumevanje sedanjih slovenskih razmer nekaterih v Cerkvi. Ker ne verjamejo v moč krščanstva, kolaborirajo s človekom, ki je zahteval izključitev njene karitativne dejavnosti iz slovenske družbe in s tem njeno izničenje. Afero mariborske nadškofije nadgrajujejo s kolaboracijo. Za svoje kratkovidne cilje so pripravljeni žrtvovati vse, najprej pa Cerkev!