Srhljivo: brat, ki ubije brata, potem ko ga – nedolžnega – obsodi lastna družina

Umor kot prvi element stalinizma je v Slovenijo uvedla komunistična gverila (tu izstopa VOS), ki je kasneje dobila naslov »narodno osvobodilna« vojska. Njen naslednik danes je Zveza združenj borcev NOB, katere predsednik je bil do nedavnega Janez Stanovnik. Pred njim je to funkcijo opravljal partizanski general Ivan Dolničar. Ta je avtor neverjetne literarne novitete (če lahko s tehničnim izrazom posredujemo takšno reč), s katero Slovenci »enakopravno« stopamo med narode velikih in nezaslišanih zločinov. Brat, ki ubije brata, potem ko ga – nedolžnega – obsodi lastna družina.

V svoji avtobiografski knjigi Generalov let je predsednik ZZB NOB tik pred smrtjo razkril del resnice o neverjetni stvari: popisal je namreč, kako so ga v teharskem logorju smrti (preživetvene možnosti tam so bile veliko slabše kot v nacističnih uničevalnih lagerjih, Aushwitzu, npr, saj so znašale ena proti osem, ena proti devet) komaj zadržali, da ni ubil lastnega brata.

Tako: »Znašel se je (brat Peter) v teharskem taborišču. Jaz sem bil takrat s Štirinajsto divizijo v Avstriji. O njegovem zajetju me je po telefonu obvestil Janez Petje iz Celja, ki je bil svojčas moj namestnik v 13. brigadi. Vprašal me je, ali ga hočem videti. Bil sem v veliki dilemi. Kaj naj storim? Ali naj ga pokončam? Ko sem prišel zvečer v Celje, so me na oddelku za zaščito naroda zadržali na večerji, v taborišče Teharje pa naj bi šel zjutraj. Naslednji dan so v taborišču postavili v vrste vse domobrance, vendar med njimi ni bilo mojega brata Petra. Šele pozneje sem izvedel, da so ga odpeljali ponoči in tako preprečili kakšno nepremišljeno dejanje, ki bi ga lahko storil. Zelo lahko bi se zgodilo, da bi ob snidenju v razburjenju potegnil pištolo« (Ivan Dolničar, Generalov let, Modrijan, 2005, str. 41). 

A resnica je še hujša. Moratorij na zločin namreč ni trajal dlje kot en dan. Navedimo: »Po pričevanju širše družine (potrdil mi ga je Petrov sin, nečak Ivana Dolničarja, Vladimir Dolničar, in sicer dvakrat, 26. februarja 2012 v Begunjah pri Cerknici in spet 18. junija, po telefonu) je zgodba še bolj grozljiva. Peter Dolničar je bil 9. maja 1945 na silo prepeljan iz Teharij v domačo vas. Tam je bil nemudoma obsojen na smrt: Ivan Dolničar, predsednik ZZB, je kazen nad lastnim bratom izvršil na dvorišču rodne hiše. Ob tem je dodati, da se je Peter Dolničar k domobrancem zatekel po tem, ko ni mogel izvršiti partizanskega ukaza (Ivana Dolničarja), naj pokonča družino Ambrožič (starše kasnejšega kardinala in po »potrebi« še njega)« (Boštjan Marko Turk, Dvanajstero zidov, Philopatridus, Ljubljana, 2013, str. 646).

Spletni vir govori podrobneje: »Potem pa je prišlo po pošti pismo, ki ga je napisal nekdanji predsednik „Združenja za demokratizacijo javnih glasil“, Tone Šebenik, tudi avtor knjige Oče odpusti vsem. V njem je po besedah Vladimirja Dolničarja, zapisan nekoliko drugačen konec, kot ga beremo v generalovi zgodbi. Ivan in Lojze sta brata Petra v Teharjah našla. Zatem sta ga v črni limuzini skrivoma pripeljala domov. „Tam so mu kot ljudsko sodišče sodili. Oče je bil tožilec – sodnik, bratje in sestre porotniki.“ Sodba se je glasila smrt, izvršena pa je bila za domačo hišo… Šebenik navaja tudi nekatere ljudi, ki so bili navzoči, sklene zgodbo Vladimir Dolničar, sin pokojnega Petra. „In očetovi posmrtni ostanki še vedno niso pokopani, ampak imam veliko upanje, da se bo to zdaj le zgodilo!“ sklene pripoved Vladimir Dolničar. Pove še, da ga je že pred leti stari oče klical k smrtni postelji, ker mu je hotel še nekaj povedati, vendar pa ni imel več moči za to« (Jože Bartolj, 10. 10. 2016).

Tudi s tem dejanjem si je Ivan Dolničar zagotovil eno najbolj bleščečih povojnih karier v SFRJ. Izvenela ni niti po spremembi režima. Njegov pogreb je bil leta 2011 eden najmarkantnejših tovrstnih dogodkov.