V kratkem bomo dobili novo vladno agencijo, ki bo gospodovala nad celotnim (!!!) državnim premoženjem. Vodila jo bo oligarhija štirih mož (direktor in trije člani sveta), ki jih bo določila vlada in ki bodo s slovensko »družinsko srebrnino« v celoti razpolagali po mili volji. Ni se še polegel odmev propadlih političnih lomastenj v gospodarstvu (NLB, Ultra, Laško, Istrabenz), že so milijoni davkoplačevalskega denarja spet v nevarnosti.
Poslanec SD Luka Juri je v parlamentarni razpravi v na pol praznem prostoru državnega zagotavljal: »Z odobritvijo tega zakona bomo vsaj vedeli, kdo pije in kdo plača.« Na redni seji so namreč le nekaj dni po bučnem ugotavljanju reprogramiranih kreditov Ultre razpravljali o predlogu zakona za ustanovitev posebne agencije, ki bo v zakup dobila celotno državno premoženje. Koalicija zakon zagovarja, čeprav je v njem še veliko nejasnosti in kljub temu, da je očitno, da je bil predlog zakona sestavljen v naglici in brez razmisleka.Bo agencija preživela strankarski prijateljski ogenj?
Vodilne člane agencije (direktorja in tri člane sveta) bo imenovala kar vlada na predlog predsednika vlade. Državni zbor pri tem ne bo imel nobene besede. Slovenski parlament bo res sprejemal strategijo upravljanja, ki naj bi jo agencija upoštevala. Hkrati je v zakonu jasno zapisano, da je pri opravljanju svojih nalog agencija popolnoma samostojna in neodvisna (11. člen). Skratka novemu upravitelju »domače srebrnine« ne bo treba odgovarjati parlamentu: popolnoma bo neodvisen od vseh, razen od vlade. Vsemogočni premier namreč vodstvo ne samo imenuje, ampak ga lahko tudi razreši. Dr. Kovač je ob tem v svoji kolumni v Mladini izrazil dvom: »Parlament mora sprejemati letno poročilo o kakovosti upravljanja državnih naložb, namesto da bodo tam govorili o strategijah, ki so domena vlade in podjetij.«
Zamislite si, kako bo, bodo morale vladne stranke imenovati vodstvo tega strateškega organa. Stavnica bi bila primeren prostor za reševanje teh preglavic. Na voljo so samo štiri mesta (direktor in tri člani sveta), stranke v koaliciji pa so požrešne. Prijateljski ogenj je v Pahorjevi koaliciji zahteval že veliko žrtev: najprej nesojeni poslanec LDS Draško Veselinovič, ki sta ga kmalu po umestitvi na čelo NLB zaradi reprogramiranj kreditov Šrotu obstreljevala generala Zares, Golobič in Lahovnik. In takoj za tem neslavni Golobičev padec na izpitu iz moralne politike in afera Ultra, s katerima je povezano uhajanje dokumentov prav iz Veselinovičevega NLB. Stranski žrtvi tega obstreljevanja sta postala tudi prva slovenska tajkuna, Boško Šrot in Igor Bavčar.
Majhno vodstvo, velik vpliv
Vse to se je zgodilo zaradi strankarske požrešnosti pri kadrovanju v eni sami banki, pa čeprav največji v državi. Pomislite, kako bo tokrat, ko v igri ne bo samo delež največje banke v državi, ampak ključi do celotnega državnega premoženja. Ne samo NLB ali NKBM, ampak tudi celotna Kad (in njena nova podjetja) in Sod z vsemi deleži in podjetji, sto odstotkov Darsa in Pošte Slovenije, večinski delež Aerodroma Ljubljana (50,67 odstotka), Luke Koper (51 odstotkov), Telekoma (52 odstotkov), dobršen del energetskega sektorja s stoodstotnim deležem HSE na čelu. Pa še bi lahko naštevali. Za takega velikana bodo skrbele samo štiri osebe, kar je sicer v optiki delitve mest med tremi vodilnimi strankami (SD, Zares, LDS) ustrezno število, a bo pri dejanskem upravljanju povsem neprimerno.
Strateške odločitve, med njimi bo postopna prodaja »srebrnine«, začenši s Triglavom in Slovenskimi železnicami, bodo sprejemali v zelo ozkem krogu strankarsko nastavljenih direktorja in treh članov sveta ter pod pokroviteljstvom Boruta Pahorja. To, da bo Zavarovalnica Triglav iz Kada prišla k agenciji, je posebno slabo, meni poslanec SDS Zvone Černač: »Pri deležu Zavarovalnice Triglav gre za delež, ki je bil prenesen najprej na Kad in nato na Pokojninsko blagajno z namenom zagotavljanja dodatnega vira za pokojninsko blagajno. S tem zakonom se to črta: nad deležem ne bodo imeli upokojenci nobene oblasti več.«
Medijske stavnice so že začele postavljati vrednosti posameznim kandidatom za mesta v agenciji. Po pisanju Dnevnika sta kandidata za direktorsko meso dr. Marko Simoneti in dr. Rado Bohinc. Prvi je profesor na ljubljanski pravni fakulteti, predsednik NS NLB, član NS Luke Koper, spadal pa naj bi v krog Mitje Gasparija. Drugega ni treba posebej predstavljati: rektor Univerze na Primorskem, nekdanji notranji minister, ki si je pridobil zaupanje ministra Franca Križaniča.
Upravljanje agencije, skladnost z novo jamstveno shemo
Omenjena ministra naj bi tudi bila akterja pri novem zakonu o državnem imetju. Minister za finance kot njegov pisec, minister za razvoj pa kot njegov boter v senci. Zakonu sta dala prav posebno in zanimivo dikcijo, Zakon o upravljanju kapitalskih naložb RS, ki pa je zavajajoča. Termin upravljanje je definiran tako: »Upravljanje kapitalskih naložb obsega pridobivanje kapitalskih naložb, razpolaganje s kapitalskimi naložbami in izvrševanje pravic delničarja ali družbenika.« Upravljanje v tem kontekstu pomeni vse: kupovanje, prodajanje, popolno suverenost. »Upravljanje« maloštevilne oligarhije v agenciji je zanimivo postaviti ob bok novi jamstveni shemi, ki bo sicer uradno predstavljena v naslednjih tednih, a za katero je znano, da bo večjim podjetjem omogočala pridobitev jamstev za najem posojil za razvojne projekte. Shema naj bi bila vredna milijardo evrov, država pa bi prevzela 50 odstotkov tveganja. Podjetja bodo tako spet dobila kredite, država pa bo k temu primaknila polovico: vprašanje je, komu bodo slovenske banke odobrile kredite. Slovenske izkušnje iz zadnjih let so izrazito negativne. Tudi ta odločitev pa bo v prihodnosti (po NLB in NKBM) v dobršni meri na ramenih oligarhične agencije in njenih štirih strankarskih veljakov.
Lahko računamo na strokovnost pri kreditiranju? Ekonomist dr. Igor Masten je bil v Dnevnikovi kolumni neizprosen: »Jamstvena shema tako ne bo zmanjšala bremena slabih posojil v bankah. Z davkoplačevalskim premoženjem bo olajšala življenje najbolj zadolženim podjetjem, ki bi se morala, vendar se ne zmorejo prestrukturirati. Vmes nastajajo zombi banke.« Dr. Masten še trdi, da nastaja jamstvena shema pod pritiskom lobijev in da bodo zato sredstva končala pri slabih posojilojemalcih. In še doda: »Ker jamstvena shema ne rešuje slabih posojil v bankah, bo potencirala problem moralnega hazarda, saj pomaga skrivati vse negativne posledice omenjene kolektivne norosti. V takih primerih je račun vedno izdan davkoplačevalcem.«
OKVIR 1
dr. Jože Mencinger
O agenciji: Z zakonom so imeli dober namen, a kaže, da od njega ne bo ne veliko škode ne veliko koristi. Malone 90 odstotkov zakona se podrobno ukvarja z organizacijo agencije; podoben je nekakšnemu pravilniku.
O vodstvu agencije: V zakonu je veliko precej nedoločljivih načel – kot so preglednost, predvidljivost, učinkovitost ali odgovornost, ki ne pomenijo prav veliko. Z aferami tipa Ultra ali NLB pa agencija nima dosti opraviti. Gre le za nekakšno v principu koristno centralizacijo upravljanja preostalega državnega premoženja.
Nedorečenosti zakona in agencije
1) Kako močne so prisile k »odgovornosti« pri upravljanju državnega premoženja, ki jih uvaja zakon in kakšna bo, če bo, njihova učinkovitost pri preprečevanju politično-gospodarskih afer, kot sta Ultra ali NLB?
2) Bo kombinacija odobritve nove jamstvene sheme (milijarda kreditov za večja podjetja) in ustanovitve agencije (majhno vodstvo, vladni nadzor) primeren humus za nastanek podobnih zgodb, ki smo jim bili priča v zadnjih letih (Pivovarna Laško, Istrabenz)?
Rado Pezdir
1) Menim, da so te prisile nične. Dokler je država lastnik, vsa podjetja, ki so na tak način pod njihovo kontrolo, ne bodo podrejena samo ciljem ekonomskega trga, ampak bodo nujno podrejena tudi ciljem političnega trga. Zakaj moramo imeti državo zato, da odreja kredite, je lahko jasno samo interesnim skupinam, ne pa tudi navadnim podjetnikom in potrošnikom. Prisila k odgovornosti je mogoča samo, če podjetnik ve, da je odgovoren za svoja dejanja, ne pa če zelo dobro ve, da bo napake z denarjem davkoplačevalcev popravila država.
2) Predvsem bo, zaradi kroničnega podcenjevanja tveganj, ki ga prinašajo državne jamstvene sheme, odličen humus za neobičajno alokacijo kreditov, zaradi državnega lastništva v slovenskih podjetjih pa tudi za anomalije, ki nastajajo zaradi vpletanja političnih motivov in kriterijev v poslovno aktivnost podjetij. Očitno smo se v Sloveniji sprijaznili s tem, da so interesne skupine prevzele državo. Državne jamstvene sheme so zato prav ista zgodba, kot je zgodba o finančni krizi, ki se je v ZDA začela zaradi podcenjevanja tveganja na nepremičninskem trgu in Clintonovega vmešavanja v gospodarstvo.
dr. Maks Tajnikar
1) Nisem prepričan, da je oblikovanje agencije na način iz zakona ustrezno. Zakon premalo jasno določa, čigava je agencija. V Nemčiji je del finančnega ministrstva, na Finskem del urada predsednika vlade, pri nas pa je malo od parlamenta, malo od vlade in malo od uradnikov. Avtorji so jo hoteli narediti nadpolitično in nadstrankarsko. Takih organizacij ni znotraj politike, kjer je seveda tudi agencija, dosledno uresničevanje tega zakona pa bi zelo zmanjšalo možnost, da vlada vodi gospodarsko politiko. V takih razmerah ne bi želel biti gospodarski minister. Mislim, da bi bilo bolje, če bi bila neposredno vezana na vlado oziroma njenega predsednika. Vsakokratno oblast smo izvolili, ker smo verjeli tudi v njene gospodarske cilje.
2) Strinjam se z ozadjem vašega vprašanja, da so se tajkunske zgodbe v zadnjih letih začele predvsem zaradi odločitev prodajalcev, ki so menedžerjem sploh začeli prodajati državne deleže. Prodajalci so vedno bili neposredno ali posredno državni. Agencija seveda ne zagotavlja, da takih odločitev v bodoče ne bo. Ker bo njeno delo temeljilo na strategiji državnega zbora, bo še veliko več možnosti, da kakšen zasebni interes utemeljimo za nacionalni interes in katastrofalnost take odločitve spoznamo šele potem, ko bo že zdavnaj prepozno.