Nadaljujemo zgodbo o intimnem razmerju predsednika države Danila Türka s pravnico Vasilko Sancin. Türka so nekateri mediji vzeli v bran z argumentom, da nikoli ni propagiral družinskih vrednot, a čemu je potem njegova družina sodelovala v volilni kampanji?
Ko danes najbolj ostri kritiki nasprotujejo objavi novice o intimnem razmerju predsednika republike dr. Danila Türka z njegovo nekdanjo asistentko dr. Vasilko Sancin, kar vsi po vrsti radi poudarjajo, da ni Türk v primerjavi z desnimi politiki nikoli poudarjal in propagiral tradicionalnih vrednot. Da to ni res, ne potrjujejo le družinske fotografije, na katerih družinsko idilo poudarja lectovo srce v rokah zakoncev Türk, temveč predvsem njegove številne izjave o tradicionalni družini, za katero je med drugim dejal, da moramo verjeti v njeno trdnost in prihodnost. Kaj takega bi verjetno lahko slišali le še od škofa, ne le od desnega in konservativnega politika.Oboje, tako fotografije kot Türkove izjave, pripovedujejo povsem drugo zgodbo o našem predsedniku, zato je prav, da na to opozorimo, a ne le zato, ker kot državljani s svojimi prispevki poskrbimo, da je predsedniku čim bolj mehko postlano tako na zemlji kot pod oblaki – kadar tja leti s pregrešno dragim letalom –, temveč predvsem za to, ker predsednik vse od prevzema funkcije zelo rad poučuje državljane, kaj je prav in kaj ne, kaj je res in kaj ne. Hkrati je vedno pripravljen zagovarjati v nebo vpijoče afere najpomembnejših političnih sopotnikov.
Govorice in tajni podatki
Za številne novinarje in glavne zagovornike predsednika republike so pomembni le materialni dokazi, čeprav bi bilo zanje v tej neverjetni ihti premalo tudi, če bi morda dokaze razkrila kar predsednikova žena ali njena sedanja glavna tekmica. Tudi odgovor iz urada predsednika republike, da ne bodo komentirali govoric in namigovanj, naj bi pomenil le to, da pričakujejo konkretne dokaze, pri čemer se gredo prav zanimivo igrico.
Že pred meseci smo hoteli ugotoviti, kdo vse je letos obiskal predsednika v predsedniški palači, ki mimogrede ni nobena zasebna rezidenca, čeprav bi nekateri očitno zelo radi tudi ta državni objekt razglasili za svoj zasebni teritorij. Na urad predsednika republike smo naslovili prošnjo za vpogled v knjigo gostov, ki smo jo morali, da je bilo povsem zadoščeno pravilom predsednikovega urada, nato še ustrezno dopolniti, pri čemer smo zgubili še kakšen teden. Nato smo po dolgem čakanju prejeli odločbo, s katero so zavrnili našo prošnjo, zavrnitev vpogleda v dokument, ki sploh nima nobene oznake tajnega podatka, pa utemeljili predvsem s sklicevanjem na to, da bi razkritje teh podatkov lahko ogrozilo varnost predsednika republike.
Zgovorno ravnanje demokratično izvoljenega predsednika, ki je povsem v nasprotju z njegovim nekdanjim razmišljanjem, ko še ni vedel, da bo kdaj predsednik. Ko je opravljal funkcijo veleposlanika v New Yorku, so namreč na II. gimnaziji v Mariboru, ki jo je obiskoval kot dijak in na njej tudi maturiral, objavili z njim zanimiv pogovor. V njem izstopa zlasti njegovo razmišljanje o tem, da je v gimnazijskih letih, ko si človek počasi začenja ustvarjati predstavo o tem, kaj ga v življenju zanima, najpomembnejše to, da se oblikuje nekaj, kar imenujemo moralni in intelektualni kompas: »Človek dobi občutek, kaj je prav in kaj ni, in to je najpomembneje.« Razmišljal je še o tem, da je zelo pomembno imeti pluralizem, različna mnenja in legitimnost različnih pogledov: »Zato je demokracijo treba plačati s potrpežljivostjo, treba pa si je zapomniti ravnanje političnih ljudi za čas volitev in potem ravnati primerno. Mislim, da nimamo drugega vzorca.«
VEČ V TISKANI IZDAJI