V tem prispevku ne bo predstavljen odgovor na v naslovu postavljeno vprašanje, kajti enkrat je treba »javno« opredeliti, kaj pomeni beseda in družbeni pojav »šport«, da bomo lahko trditev ovrgli ali pa se z njo strinjali. O tem torej prihodnjič. Dotlej pa, prosim, naj velja, da to v Sloveniji – enako na Hrvaškem in v drugih jugodržavicah – še ni razumno in enoumno opredeljeno, ne v zakonu o športu in ne v nacionalnem programu športa, čeprav bi bilo to neizogibno v preambulah obeh dokumentov. Pa ni, pač pa so v predlogu Nacionalnega programa športa v Sloveniji (april 2014) predlagatelji zapisali: »Šport je eden redkih družbenih podsistemov, ki mu je tudi v obdobju splošne družbeno-ekonomske krize prek rezultatov slovenskih športnikov uspelo ustvarjati mednarodno primerljive dosežke, ki izkazujejo visoko stopnjo uspešnosti in kljub vsesplošnim socialno-družbenim delitvam ustvarjati podlage za povezovanje Slovencev, s čimer je predstavljal pomemben simbol narodove identitete. Zato ga neredko izpostavljamo kot najuspešnejši segment družbe.« Torej je šport najuspešnejši segment slovenske družbe in ta trditev (ki jo je prvi izrekel prejšnji predsednik OKS Janez Kocijančič) se najbolj uresničuje ob ravno končanih olimpijskih igrah kot – kakor je videti – najsvetejšemu delu tega »športa«, zato najprej o njih. A prej še tole: če je ravnokar zapisano odgovor na naslov te kolumne, potem je to »slovenska tragedija«, če je najuspešnejši segment slovenske družbe nekaj, kar velja kot opij in nima nobene vrednosti za človeštvo. Pa poglejmo, kaj o tem najuspešnejšem segmentu slovenske družbe menijo eminentni slovenski misleci: desni helenist in esejist Alojz Rebula in skrajno levi, filozof športa Lev Kreft.
Pa poglejmo, kaj o tem najuspešnejšem segmentu slovenske družbe menijo eminentni slovenski misleci: desni helenist in esejist Alojz Rebula in skrajno levi filozof športa Lev Kreft. Nedavni poskus poangleženja slovenskega znanstvenega jezika je uspel, v bistvu ob širši indiferenci slovenskega naroda. Očitno (znanstveni – J. V.) socializem slovenske zavesti ni okrepil, ampak naš krhki narodni značaj le še bolj upognil. Vsekakor dejanje, ki pomeni tragičen moment v naši duhovni zgodovini, ni dejanje narodne samozavesti, še manj narodnega ponosa, pač pa kompleks manjvrednosti. Tukaj smo pri kretnji klečeplaznega Slovenca, na kolenih predvsem pred tujim in hrepenečim po priznanju in slavi, s katerima mu mala domovina ne more dovolj hrupno postreči (razen omamne Planice – J. V.), je ob tem zapisal Alojz Rebula. Pred prejšnjimi OI leta 2012 pa je ekstremni levičar Lev Kreft o vrhunskem športu zapisal takole: »… od osamosvojitve dalje šport postaja ena od državnih institucij, vrhunski šport oziroma doseganje rezultatov pa pravzaprav nacionalna obveznost … posebna značilnost slovenskega nacionalizma, ki bolestno potrebuje vidnost v svetu in to še bolj kot uspeh!« To pa država dosega predvsem z nalaganjem bremena športnikom, konec koncev jih je veliko zaposlenih pri državi … (v policiji, vojski in carini, a samo zato, da dosegajo dobre rezultate). » … se mi zdi, da je ta način afirmacije rahlo bolesten.«
Oba misleca sta mnenja, da je nova, osamosvojena in »demokratična« družba izvedla pravi telovadni element, salto, in sicer: dotlej je bila telesna kultura v vseh to zadevajočih dokumentih (ustava SRS in zakon) – in šport kot njen del – namenjena državljanom, od tam naprej pa je namenjena predvsem za (bolestno) afirmacijo te (njihove?) države v svetu. In roko na srce, priznajmo, to se je med »državljani« prijelo. Kogarkoli vprašam (intelektualce), zakaj pa potrebujemo te vrhunske športnike, mi skoraj vsak odgovori: za afirmacijo, za predstavljanje Slovenije v svetu!? Bravo, a ne?
Pa poglejmo, kako je s to najsvetejšo manifestacijo športa, olimpijskimi igrami v antiki in danes. Tik pred OI v Riu je dnevnik »Vsi smo Karbe« objavil še en dvostranski intervju s predsednikom slovenskega olimpijskega komiteja in ga naslovil: Olimpijske igre bodo izgubile smisel, če bodo spet postale politični poligon. Človek bi pričakoval, da voditelj neke ustanove – gibanja, podjetja … – vsaj v načelu pozna njeno zgodovino, vsebino in namen delovanja. Pa poglejmo, kako je s smislom OI in politiko ob (v) njih.
OI bodo izgubile smisel, če bodo postale politični poligon … Igre izgubijo smisel tudi, če si jih lahko privoščijo le tisti, ki so bogati z nafto … obenem pa imajo takšen režim, da lahko z dekretom odločijo, da bodo zanje porabili 50, 60 ali 70 milijard evrov. Član MOK postane lahko samo izjemen bogataš ali človek modre krvi. Slednjega nimamo, od prve skupine bi prišel v poštev le Joc Pečečnik (to so razmišljanja predsednika slovenskega OK v omenjanem intervjuju). Torej? Seveda nič od povedanega ni smiselno, ampak neresno. Najprej nekaj podatkov: za začetno leto antičnih OI nekako velja leto 776 pred Kristusom, končale pa so se z odlokom rimskega cesarja Teodozija I. leta 394 po Kristusu. Začele so se izključno iz verskih razlogov (kot vsa kultura tistega obdobja) pa tudi končale zaradi njih. Antične olimpijske igre so trajale kar 1.170 let!!! Prve igre so bile organizirane v kraju Olimpija, v bližini gore grških bogov, Olimpa, kot letne tekme mladenk za 16 svečenic boginje Here, in sicer v teku. Kmalu so se jim priključili še mladeniči, enako za 16 mest spremljevalcev svečenic. Vseskozi so bile igre posvečene v slavo vrhovnemu helenskemu bogu Zevsu. In prav zaradi tega, ker so imele OI temeljni namen slavljenje boga Zevsa, torej verski namen, jih je Teodozij I. kot kristjan tudi prepovedal, ker so veljale za tedaj novo rimsko državno vero (krščansko) kot poganski običaj.
Prvih 200 let so imele igre le regionalni verski značaj, sodelovali so le Grki iz grških mestnih državic s Peloponeza. V 6. in 5. stoletju pred Kristusom pa dočakajo igre največji vzpon, prerastejo najprej v vsegrške s slavljenjem in žrtvovanjem Zevsu in mitičnemu kralju Olimpije Pelopsu (po njem je poimenovan tudi polotok Peloponez). Od vsega začetka pa imajo OI močan politični pomen, še močnejši kasneje, ko so lahko sodelovali tudi pripadniki drugih narodov iz vseh grških kolonij, iz Sredozemlja in območja Črnega morja. Igre se imele torej od vsega začetka izključno verski in politični značaj. Poglejmo osnovna določila teh iger (poleg teh so namreč Grki v posameznih obdobjih gojili še več podobnih iger, a za tako dolgo dobo so se uveljavile in bile najpomembnejše le olimpijske.
Program OI je bil, razen prvih nekaj iger, vseskozi naslednji: prvi dan verski obredi, katerih del je bilo darovanje sto volov bogu Zevsu; trije dnevi tekem; peti dan banket za vse udeležence, ko so tudi spekli sto prvi dan darovanih volov. Nastopali so lahko le mladi moški, državljani grških držav (kasneje tudi njihovih kolonij), svobodni (to pomeni le tisti z določenim premoženjem, ki so imeli volilno pravico), med igrami so bile prepovedane vojne med grškimi mesti (državami). Nekaj stoletij po začetku (primerjaj danes) pa se je začelo z denarjem. Zmagovalec je dobil oljčno vejico, v domačem mestu pa še ogromne nagrade, na primer v Atenah 500 drahem, kar je bilo malo bogastvo, vključno s kadjo olivnega olja; kiparji so izdelali kipe, pesniki pa ustvarili pesmi v čast posameznega zmagovalca – seveda ne zastonj.
Sorazmerno kmalu, glede na 1.170 let dolgo zgodovino, so se igre začele tudi izrojevati. Grški zgodovinar Pavzanias (110–180 po Kr.) je poročal, da je Sotades na 99. igrah zmagal kot Krečan, nato pa so ga podkupili Efežani, da je na stotih igrah nastopal zanje. Zato so ga Krečani nagnali s Krete. Tukidid poroča, da so Špartance kaznovali zaradi napada na mesto Lepreum s prepovedjo nastopa na igrah in plačilom 2.000 min. Špartanci so temu oporekali in trdili, da se olimpijsko premirje (ekehejrija) tedaj še ni začelo. Plutarh pa poroča, da je bil neki mladenič zavrnjen, češ da je prestar. Potem se je napotil njegov ljubimec k špartanskemu kralju, ki je nato dovolil nastop. Kmalu po uvedbi materialnih priznanj v OI pa so se začele tudi vsemogoče goljufije, zlasti z opremo in »dopingom«.
Kaj drugega lahko rečemo danes, po komaj 120 letih iger moderne dobe: vse našteto je že dolgo videno, najhujše pri vsem pa je perverzno sprenevedanje prav od vsega začetka OI nove dobe in začetnika barona Coubertina. Ta si je zamislil igre kot zbliževanje narodov, na katerem bi se mladeniči in mladenke pomerili v športnih disciplinah, namesto da se spopadajo v vojnah. – Da, bratenje, a le določenih, in to od vsega začetka le iz vrst premožnih (ne glede na starost, ampak na premožnost – princ Hohenlohe, monaški princ, Vanessa Mae …). Premožne so z vstopom na OI novih komunistično-socialističnih držav v njihovih ekipah kar lepo število let zamenjevali profesionalni športniki (norčevanje Zahodu v brk – seveda tudi Jugoslovani), dokler niso na OI pripustili v vseh športih tudi profesionalcev. S tem so igre postale svetovne igre »športnega ceha«. Verski namen sta poskušala vcepiti igram francoski katoliški prošt (OI v Parizu) z geslom Citius, altius, fortius (hitreje, višje, močneje) in angleški protestantski škof (OI v Londonu) z Važno je sodelovati. Takšna je torej mitologija iger.
Resnični namen nastanka olimpijskih iger pa je: baron Coubertin je po hudem porazu Francozov v francosko-pruski vojni 1870–71 začel razmišljati, da je predvsem treba izboljšati telesno pripravljenost francoskih vojakov (Prusi, pa tudi Švedi in Angleži so s tem začeli že mnogo prej). No, zato je sklenil obuditi antične olimpijske igre, torej z militarističnimi nameni in ne zaradi bratstva itd. In prav to, utilitaristična uporaba »športa«, je tisto, kar daleč najbolj moti svetovne sociologe in filozofe športa: Johana Huizingo – »očeta homo ludensa«, Thorsteina Veblena, Christopherja Lascha – raziskovalca »kulture narcizma«, pa še našega Leva Krefta.
Ker je šlo za igre bogatašev, so očetje novega olimpizma hitro našli podporo medijev, posebno kapitala, in kmalu postali malodane eno največjih »podjetij« na svetu (in v posameznih državah) – razen, to jih najbolj moti: nogometa in moštvenih športnih iger. Prav zaradi takega ideološkega začetka in v srce segajočih »flanc« o bratstvu, pomenu sodelovanja, predvsem pa o floskuli »v času iger ni vojn« in o najbolj smešni »odsotnost vsake politike«, so OI kmalu postale ljubljenke množic, predvsem pa špekulantov in državnih samodržcev. Antične igre so dočakale negativne pristope šele po več stoletjih, igre nove dobe pa niso vzdržale niti sto let. Smrtni udarec (to bo še trajalo nekaj časa, tako kot v antiki) pa OI zadajajo: najprej popolna prevlada političnih namenov svetovnih samodržcev, požrešnost kapitala z razvodenelostjo s čedalje bolj novimi in norimi »športnimi« panogami, s prevladujočim vplivom »kulturnega marksizma frankfurtske šole« (B. Brščič) in vsemu temu služečim in najbolj vidnim zlom: dopingom. Pri slednjemu, kot kaže, sploh ni poti nazaj – zaradi vsega prej naštetega, predvsem pa zaradi zmagovalnega vpliva državnih voditeljev (kdo je vprašal, seveda na demokratičen način, Kitajce, Londončane, zlasti Brazilce, ali si želijo organizirati OI?; ko so Nemci hoteli kandidirati za prihodnje zimske in letne OI in so državljane o tem vprašali na referendumih, so ljudje rekli ne) na voljo državljanov in pa skorumpiranih vodstev »športa«. Tudi v slovenskih medijih so poročali o milijonskih podkupninah funkcionarjem za molk o dopingu in o njegovi sistemski uporabi (zazdaj) nekaterih držav. Predvsem pa je predsednik slovenskega OI v omenjenem intervjuju povedal tudi: »... Če bi šli sistematično po državah, tudi Slovenija ni čisto nedolžna na tem področju. Glede na število prebivalcev in število pozitivnih dopinških primerov smo kar v istem rangu z Rusi.« Pred časom pa je direktor slovenskega protidopinškega urada povedal isto, a še s tem, da še zdaleč ne gre le za atletiko. Torej?!
V Sloveniji gre ves denar, ki se zbira na ravni države (enako velja pretežno za občinske proračune) za telesno vzgojo, športno rekreacijo in šport (seveda velja enako za gradnjo športnih objektov), izključno za vrhunski šport oziroma točneje: za svetovna prvenstva in olimpijske igre in priprave na to. To so pred OI v Londonu v reviji Pogledi v širšem bloku z naslovom Prihodnost športa – prihodnost bogatih? zatrdili vodilni slovenski sociologi in univerzitetni učitelji – doktorji s področja »športa« (Mojca Doupona, Simona Kustec, Gregor Starc in Lev Kreft, s tem da so vsi dodali, da za mladino pa ni ne sredstev ne programa (in ne zanimanja – J. V.). Torej je vse usmerjeno k že tako in tako bogatim.
Tako. Pa smo pri začetkih olimpijskih iger, tako antičnih kot moderne dobe. In pri »… klečeplaznem Slovencu … hrepenečim po priznanju in slavi, s katerima mu mala domovina (razen denarno, op. J. V.) ne more dovolj hrupno postreči – in zato bolestno potrebuje vidnost v svetu, in to še bolj kot uspeh.« To pa za Slovenijo utemeljeno pomeni: Prihodnost športa – prihodnost bogatih!
Novo geslo olimpijskih iger bi mirno lahko bilo Športnikom doping in denar – državljanom opij!
Se spomnite, kako se je odzval v Živalski farmi Orwellov konj (v vlogi navadnega državljana): Še bolj bom delal!