Članek, v katerem je (iz rezultatov testiranj izhajajoče) »Krpan«- neizbrani edini tekmec Patrijinega osemkolesnika, vsekakor nedodelan prototip manifestirajoč otroške bolezni razvoja, šegavo opredeljen kot goreča bakla in potencialno gojišče krapov, smo sklenili z napovedjo razčlembe razlogov, zakaj je bil kljub transparentnem in z vidika vojaške in ekonomske stroke samoumevnem izboru primer Patria razpihan v afero nad aferami poosamosvojitvene Slovenije. Izvorni razlogi so v prejšnjem članku seveda pojasnjeni. V kratkem rezimeju bi ponovili takole: lastne pomembnosti polni vplivni prevzemniki Sistemske Tehnike iz Viator Vektorja z nedvoumno zaslombo ( in konkretnim velikim dealom) v najvišji politiki od Kučana in vrha tedanje Ropove vlade LDSa navzdol, čemur na drugi strani sledi odločitev naslednje - Janševe vlade za mednarodni razpis, ki jim večstomilijonski posel sesuje.
Je pomemben razlog bohotenja afere tudi pacifizem oz. antimilitarizem (averzija do orožja nasploh in do trošenja denarja zanj ) dela tistih, ki zadevo Patria javno obravnavajo? Do neke mere, a precej omejeno. Preveč enostavno je namreč razvidno, kako Slovenci zadnja leta za najvišjo stopnjo varnosti v zgodovini ( ob Natovih obrambnih garancijah) dajemo najnižji delež narodnega dohodka, celo komaj nad 1 % BDP. Le nekaj desetletij nazaj delež BDPja za JLA nikoli ni šel pod 5%, a je prej bil tudi mnogo višji, pa še slovenski fantje so kot naborniki izgubljali leto, dve ali več za služenje daleč od doma, v tujem jeziku. Paradoksna nekredibilnost je torej, kadar gresta antimilitaristična usmerjenost in nostalgična zazrtost v jugosocializem z roko v roki.
Kakorkoli obračamo, za razsežnost in trajanje, kakršno opažamo pri aferi Patria, enostavno ni zadostne razlage, če ne vključimo faktorja obsedenosti z Janezom Janšo. Seveda ni nič pretresljivega v želji premagati političnega nasprotnika. Ni sporno, dokler si v mejah, ki sodijo h demokratični politični kulturi. Političnega tekmeca se v demokraciji praviloma premaguje v odprti tekmi na političnem parketu; s tem, da si boljši od njega, vzbujaš večjo kredibilnost, mu z njo jemlješ podporo med volilci. A Janša v vsem poosamosvojitvenem obdobju prvenstveno doživlja nekaj povsem drugega- v vse krajših ciklih sledeče si stalne poizkuse kriminalizacije in to vedno na osnovi majavih sumov in brez čvrstih dokazov. Kriminaliziranje političnih nasprotnikov, kriminaliziranje opozicije je evidentno metoda preddemokratičnih in primitivnih družb, ne pa razvite Evrope! Toliko večja farsa je, da se sporne hajke in procesi dogajajo proti isti osebi in na podobne načine, morda celo ob bolj ali manj istih botrih v ozadju, kot pri procesu JBTZ, torej procesu usodnega pomena, ki je pred četrt stoletja kataliziral sesutje prejšnjega nedemokratičnega režima in njegove federativne tvorbe.
Pri analizi afere Patria je skoraj nemogoče obiti vlogo stanja slovenskih medijev in stanja pravosodja, kot se nam pri tem razkriva. Gotovo kvaliteti slovenskih medijev ne bi nič škodilo, če bi bilo v njih malo manj prepričanja, da je njihova funkcija, da delajo politiko, da odstavljajo njim neljube ali postavljajo svoje favorite. S trditvijo o »četrti veji oblasti« se podpisani pod ta članek sploh ne strinja, saj za takšno oblastništvo ni demokratične legitimitete. Sploh, če se za tako nevoljeno oblastništvo javljajo pisci s priimki kot so Zgaga ali Karba ali Mekina, lahko človeka popade huda želja, da bi emigriral v kakšno bolj normalno okolje. Kvaliteto novinarstvu prinaša zanimivo, čim manj tendenčno pripovedovanje zgodb, poznavalsko in mnogoplastno razkrivanje resnic in osvetljevanje dogajanj iz različnih perspektiv. Brez škripanja z zobmi. Kolektivistična borba novinarstva proti nekomu, npr. konkretno Janezu Janši, je vnaprejšnja garancija za malovrednost in reduktivnost početja, ki demokratični dialog zahira, namesto da bi ga gradil.
Kaj npr. ugotavljati okoli znamenite izjave 571ih, ki so jo podpisovali vsepovprek, vključno z uredništvom Cicibana in kjer na vse možne evropske naslove sporočajo med drugim svarilo, kakšno grožnjo prihodnosti evropskega sobivanja in združevanja da bi pomenilo predsedovanje EU s strani Janševe vlade? Predsedovanje se je dejansko izšlo, apokaliptičnim novinarskim trombam navkljub, več kot korektno, s komplimenti in kot lepa potrditev kvalitet nove članice povezave in njene vlade. Kako bi recimo opredelili verodostojnost klimatologov ali glaciologov, ki bi po širnem svetu širili podpisane trditve, da bo triglavski ledenik v kratkem začel silovito rasti in da utegne v desetletju doseči na eni strani Mojstrano, na drugi pa bohinjsko in blejsko jezero? Kaj si torej misliti o medijski klimi, v kateri se tudi povsem inteligentni in spodobni žurnalisti podpisujejo pod popolne bedarije s prepoznavno tendenco? Kaj o klimi, kjer temeljno zdravorazumsko razsodnost tako usodno meglijo neka zacementirana in pretirano dominantna politična prepričanja, pa čustva in varajoča intuicija in nenazadnje pripravljenost na sprejemanje političnih naročil od zunaj? Kako verjeti v verodostojnost in nepristranskost informiranja okoli afere Patrija, ko o njej na medijski sceni največkrat beremo in slišimo prav tiste z vrhov spiska 571ih in so isti obenem bili dokumentirano glavne kontaktne osebe (ob neizogibnem Dragu Kosu seveda) novinarju Berglundu in finskim tožilcem?
Se vodilni in zaposleni v slovenskem pravosodju v polnosti zavedajo, da smo z nastopom demokratične ureditve državljani upravičeni pričakovati od njih popolno apolitičnost v profesionalnem delu in enakopravnost v obravnavi, torej enake pravice ne glede na socialni položaj, politične, verske ali druge nazore in pripadnost, spol, raso, narodnost in druge okoliščine? Se zavedajo, da je njihova dolžnost pustiti osebna politična in druga prepričanja pred vrati službe in zagotavljati hladno-stvarno presojanje brez vpliva čustev, intuitivnih sklepanj ali vplivov poznanstev, zvez itd. iz izvenprofesionalnega sveta? So bili ali so sposobni v svojih glavah opraviti rez tako s tradicijo zlorabljenega, instrumentaliziranega sodstva politično motiviranih procesov kot z nauki svojih komunističnih fakultetnih učiteljev in neosporavanih avtoritet , npr. z Ljubom Bavconom?
Mnogi stanovi so precejšnjo apolitičnost profesije zagotavljali že v komunizmu. Nikoli si ni bilo mogoče niti predstavljati, da bi recimo odlični abdominalni kirurg Velikonja, v mladosti domobranec ali na drugi strani odlični kardiokirurg Košak, tudi Titov osebni zdravnik, svoje paciente kakorkoli različno obravnavala v odvisnosti od njihove politične usmerjenosti. Sliši se samoumevno in enostavno. Tako bi tudi moralo biti. Tudi danes pred slovenskimi sodišči, ne glede na to, kakšen je bil tu polstoleten prelom v tradiciji. Nemara je problem, da nikoli ni bila izvedena lustracija. Da zato tudi personalna zasedba v vrhovih sodišč in tožilstva po 25 letih od zloma režima vzbuja, z izjemo morda ustavnega sodišča, tako upravičene dvome in zadržke. Pa je že mnogo bolje kazalo, npr. z Deisingerjem ali Testenom na čelu vrhovnega sodišča. Kot da gremo rakovo pot v demokratičnem razvoju.
Rakovo pot in nesprejemljivo politizacijo pravosodja nakazuje komaj kaj bolj kot dosedanji potek procesa Patria. Na celo vrsto procesnih in drugih spornosti posebej tehtno opozarja harvardski predavatelj Klemen Jaklič. Najbolj šokantno pa je vendar dejstvo, da se je zgodila obtožnica in celo prvostopenjska obsodba brez enega samega dokaza o dejanski vpletenosti Janše v domnevne pogovore ali dogovore o morebitni delitvi provizij iz posla. To priznavajo tudi pomembne pravne avtoritete, ki so vse prej kot politično blizu nekdanjemu premieru, npr. ustavni sodnik Krivic ali odvetnik Čeferin. Niti enega dokaza torej, pa grejo gladko obtožit in obsodit šefa politične opozicije! Saj se vendar sama po sebi ponuja domneva, da gre za politično motiviran proces in primerjava z zaporom Timošenkove pod proslulo Janukovičevo vladavino. Je čudno, če se grejo pod protest proti takšnemu sojenju podpisat največja imena narodove literature, slikarstva, druge humanistike, medicine, naravoslovja in tehnike, kar dva predsednika SAZU, prvovrstna evropska avtoriteta s področja etike itd.? Se kdo v pravosodju ali v dominantnih medijih vsaj malo zamisli nad tem in se vpraša, ali nam je tega res treba?
Smo res vredni usod podobnih ukrajinskim? Ali celo takim v stilu banana republik? Kot da nismo Slovenci še v prvem tisočletju, zelo kmalu po slovanski poselitvi v alpski prostor, s pokristjanjenjem postali integralni del zahodne civilizacije, kot da nismo med prvimi narodi z našimi protestanti dobili knjige v svojem jeziku, kot da nismo bili več kot pol tisočletja pod habsburško krono v srcu ne le geografske, ampak tudi politične in kulturne Evrope, kot da ni Dunaj, kamor so redno odhajali naši najboljši razumniki, še ob zatonu monarhije pred veliko evropsko kataklizmo kulturno in duhovno nemara bolj cvetel kot katerakoli metropola sveta. Kot da ni eden očetov današnje demokracije, morda največji med njimi, Thomas Jefferson preko francoskega filozofa Bodina, ta pa preko zapisov dvornega pisarja Piccolominija ( poznejšega tržaškega škofa in papeža Pija drugega) svoj demokratični navdih dokumentirano našel tudi v obredu ustoličevanja naših karantanskih knezov pri krnskem gradu in Gospej Sveti.
Si ob taki žlahtni evropski tradiciji Slovenci ne zaslužimo boljšega? Nimamo pravice kar terjati pravne države in delujoče demokracije, kjer bomo upravičeni uporabljat te pojme brez zardevanja in ne kot verbalno telovadbo, ampak kot ponotranjen svet vrednot? Čas je za to, hic et nunc, če smo le vredni lastne države; morda skrajni čas.