Tine Hribar se je tudi pustil odlikovati največjemu podporniku sporazuma, predsedniku Türku. Kakšen intelektualec pa Hribar je, če ga lahko odlikuje zadnji samovšečnež ali ideološki samodržec, kar je sedanji predsednik bolj, kot je bil Milan Kučan?
Bitka za referendumski izid se je po prvem soočenju premierja z vodjo opozicije prejšnji ponedeljek na TVS, začela spreminjati v kampanjo, ki daleč presega usodnost tega, bo večina oddanih lističev v nedeljo, 6. junija, slišala na besedo »da« ali na njeno protipomensko dvojčico »ne«.
Jasno postaja, da si nobena od udeleženih strani ne more privoščiti, da bi referendum izgubila. SDS s predsednikom ima v igri najtežji vložek. Po dolgotrajnem odmiranju države, ki se je spremenila v servis privilegiranih skupin, tako pri življenju ostaja malo njenih institucij. Policija je kronično neuspešna in doživlja jedrno nezaupanje državljanov (glej trenutno spletno anketo na POP TV), sodstvo odsostvuje, protikorupcijska komisija deluje po političnem diktatu tranzicijske levice, »medijski prostor, ki bi moral biti servis državljanov, da kontrolirajo izvajanje oblasti, je ali pokvarjen, ali zaščitniški, ali senzacionalistični, vsekakor večinoma pristranski, in sredstvo, s katerimi močni ohranjajo oblast«. (Ivan Štuhec v Tretjem dnevu, marec, april, 2010). Ko so odmrle institucije družbene zavesti, se je v javno obravnavo, deležno podpore ljudi, ki izhajajo iz interesnih sfer nekdanje zveze komunistov, lahko priplazil arbitražni sporazum, kot so nam ga zapisali nekje med Brusljem in Švedsko.
O njem je pravzaprav težko kaj reči. Ne predvideva prehoda plovil iz RS v pas mednarodnih voda, ogroža mednarodno suverenost RS, in to v času, ko je na zgodovinskem vrhu svojega razvoja, ogroža njene gospodarske centre (Luka Koper, Primorje) in še kaj. V zameno ne ponuja nič, Sloveniji se ne mudi, formalno in neformalno lahko zavlačuje sprejem Hrvaške v EU in drugo.
SDS (v drugem redu so ji pridruženi še SLS in SNS) tako ostaja institucija, ki stoji na braniku nacionalnega interesa. To je njen prvi vložek, zakaj referendum o sporazumu mora dobiti. Drugi ni s tem nepovezan. Referendum bo pomemben preizkus, ali se stranka lahko poteguje za zmago, morda celo za tisto, ki je pomenila dve tretjini na volitvah junija 2012. Šele taka zmaga bi z ustavno večino lahko zagotovila temelj, da bi v slovenski družbi prihodnjih generacij ob vseh anomalijah ne bilo tudi več take, kot je ta arbitražni sporazum.
Da je celota zdravega razuma v državni pretežno skrčena na eno parlamentarno stranko, je skrb zbujajoč absurd današnje Slovenije. V tej zvezi ni bil neopazen intervju kardinala Rodeta, ki je za Radio Ognjišče že 16. 4. 2010 povedal tole: »Arbitražnega sporazuma v podrobnosti ne poznam, rekel bi, da je verjetno dober, zato ker nobena ob obeh strani ni z njim zadovoljna.« Temu je potem sledil poziv iz Ljubljane (nadškof Anton Stres), da se Cerkev v ta vprašanja ne bo vmešavala. Logično je potem sledilo ogrinjalo cenzure v medijih, najbolj odmevna Radio Ognjišče in Družina o temi ne poročata, postala je skrita Trnuljčica, pregrnjena s temno kopreno molka.
Ivan Štuhec je v zadnji številki Tretjega dne poleg navedka iz prvega odstavka napisal: »Kriza v družbi ni samo gospodarska, ampak globoko moralna. Hkrati pa so tudi tiste institucije, ki naj bi posebej skrbele za moralo v svojih vrstah, izgubile verodostojnost. Katoliška cerkev je med njimi.« (Ivan Štuhec, prav tam).
Štuhečev stavek je ogledalo, v katerem se lahko prepozna marsikdo od škrlatnih odličnikov. Je povabilo k avtorefleksiji in odgovornosti do naroda. Ne moreš najprej ex cathedra ugotavljati, da sporazuma ne poznaš, nato pa ga priporočati na podlagi tega, da sta obe strani z njim nezadovoljni. To spet ni res, kajti na Hrvaškem ima veliko podporo, to pa bi moral biti prvi alarmni zvonec za slovensko politiko.
In tudi: tak arbitražni sporazum je mogoče promovirati zgolj v družbi, ki je izgubila moralo, v družbi zaprtega tipa kontrolirane »demokracije«, v katerem so podporniki sporazuma presenetljivo enaki tistim, ki nam že šest desetletij vladajo ali pa so v njihovih službah. Jutri pa bomo razumeli, čemu nas presenečajo danes (Tine Hribar, France Bučar, Niko Kavčič). Promotorji sporazuma so tisti, ki onemogočajo demokratični razvoj republike.
Naprej ne smemo ugankati o skrivnosti zadnjega oklepaja: Tine Hribar in France Bučar sta vselej služila interesom compartije. Bila sta prva pri demontaži Demosa (spor v SDZ glede lastninjena), kdaj sta res delovala nepredvidljivo, vendar se je kasneje še vselej izkazalo, da sta imela svoj račun. Tine Hribar se je tudi pustil odlikovati največjemu podporniku sporazuma, predsedniku Türku. Kakšen intelektualec pa Hribar je, če ga lahko odlikuje zadnji samovšečnež ali ideološki samodržec, kar je sedanji predsednik bolj, kot je bil Milan Kučan? Zakaj pa ni odlikovanja odklonil, kot je glede Nobelove nagrade storil Jean-Paul Sartre.
At last: Pahorjeva partija si prav tako ne more privoščiti, da bi sporazum izgubila. Kako naj potem še naprej plahta ljudi, če so ji rekli ne? Arbitražni sporazum je tako vsaj v nečem »zadosten«. Pomaga razumevati tranzicijsko okolje in odpirati oči. Tudi Katoliški cerkvi?