Spletke in zahrbtnost osamosvojitvene vojne

Kljub petokolonaškim prizadevanjem nekaterih slovenskih politikov je Slovenija 26. junija 1991 stopila na pot samostojnosti. Naslednji dan so ji pot zaprli tanki.

Samostojna Slovenija to soboto praznuje dvajseti rojstni dan. 25. junija 1991 je slovenska skupščina sprejela Temeljno ustavno listino, ustavni zakon in Deklaracijo o neodvisnosti. V večernih urah 26. junija 1991 je bila na ploščadi pred skupščino slovesna razglasitev samostojnosti in neodvisnosti Slovenije. To je bil dan, na katerega se je izpolnila stoletna želja Slovencev po samostojni državi.

Prva polovica leta 1991 je minila v znamenju pospešenih priprav na osamosvojitev, za katero so se prebivalci Slovenije večinsko izrekli na plebiscitu konec decembra 1990, ter stopnjujočih se napetosti med slovenskimi oblastmi in zveznimi jugoslovanskimi oblastmi oziroma Jugoslovansko ljudsko armado, ki so slovenski osamosvojitvi nasprotovale. Do razglasitve neodvisnosti je slovenska skupščina sprejela več osamosvojitvenih zakonov ter določila novo podobo zastave in grba.

Napočil dan D
»V sredo, 26. junija, se je Slovenija navzven pripravljala na proslavo ob razglasitvi Samostojnosti, v operativnem štabu pa so nenehno prihajajoča poročila potrjevala moje skrbi. Zrak nad nami je bil vroč od reaktivnega izpuha letal jugoslovanskega vojnega letalstva, ki so preletavala vsa večja mesta,« je v Premikih zapisal Janez Janša.

In nadaljeval: »Pričakovali smo, da bodo preleti nad Ljubljano posebno intenzivni ravno ob začetku proslave na trgu pred skupščino. Zato sem ob 19.30 poklical poveljnika 5. zračnega korpusa jugoslovanskega vojaškega letalstva generala Rožiča. Brez ovinkarjenja sem mu rekel, da bomo čez eno uro na njegova letala streljali, zato naj nehajo s preleti. Presenetljivo mirno mi je odgovoril, da so preleti za tisti dan večinoma že končani in da je skrb odveč. Končala sva pogovor in napotil sem se proti parlamentu.«

Janša še piše, da je bila proslava ob razglasitvi neodvisnosti kljub skrbem, ki so trle vsaj bolje obveščene, na zelo dostojni ravni, razen napake, zaradi katere je moral nadškof govoriti brez mikrofona, je vse teklo v pravem slavnostnem razpoloženju. To »napako« v svoji knjigi Osamosvojitev Slovenije navaja tudi televizijska novinarska in publicistka Rosvita Pesek: »Vključitev nadškofa Alojzija Šuštarja v scenosled osamosvojitvene proslave je motila LDS pa tudi predsednika Kučana. Ko je nadškof vendarle blagoslovil lipo na osamosvojitveni proslavi, ga v neposrednem televizijskem prenosu ni bilo slišati: mikrofon je ostal nem.«

VEČ V TISKANI IZDAJI