Prejšnji ponedeljek se je zgodilo nekaj, kar se ne bi smelo zgoditi. Na uredništvo Reporterja sta prišla dva policista v civilu iz oddelka za gospodarsko kriminaliteto (!) v Ljubljani vročiti vabilo naši novinarki Biserki Karneža Cerjak na zaslišanje, ki bo ta ponedeljek 24. novembra ob 14. uri. Vabilo bi lahko s policije poslali tudi po pošti, a so se s svojim prihodom raje odločili za demonstracijo moči, ki jo ni mogoče razumeti drugače kot poskus discipliniranja novinarjev Reporterja. Biserko Karnežo Cerjak želijo zaslišati v vlogi osumljenke zaradi napisanega članka o celjskemu županu in predsedniku SLS Bojanu Šrotu. Slednji je našo novinarko ovadil, na tožilstvu pa so, namesto, da bi njegov predlog za kazenski pregon zavrgli že iz procesnih razlogov, na Reporter poslali policijo. Organi pregona so namreč (ne)vede spregledali sodbo vrhovnega sodišča iz leta 2005, ki določa, da se lahko kazniva dejanje zoper čast in dobro ime storjena v zvezi z županovim opravljanjem službe, lahko preganjajo le z zasebno tožbo. Toliko o strokovnosti slovenskega tožilstva in policije.
Še isti dan zvečer je sledil nov napad dinastije Šrot na Reporter. Županov brat Boško je v oddaji Polemika nacionalne televizije pisca tega uvodnika z imenom in priimkom označil za njegovega zapriseženega sovražnika št. 3. Prvi naj bi bil ekonomist Jože P. Damijan, drugi ljubljanski župan Zoran Janković, tretji Silvester Šurla, četrtega pa ni navedel, ker ga je prekinila voditeljica oddaje. Zakaj naj bi bil urednik Reporterja njegov zapriseženi sovražnik in kdo se skriva pod številko štiri, Šrot tudi v naslednjih dneh ni želel odgovoriti na naša pisna vprašanja. Dejstvo je, do podpisani pod ta uvodnik z laškim tajkunom nikoli v življenju nisem imel nobenega opravka, niti govoril z njim nisem nikoli. Lani sem ga le pisno prosil za intervju, a mi na prošnjo ni niti odgovoril. Kot urednik in novinar pa imam najbrž pravico do svojega mnenja o tako kapitalsko močni in vplivni osebi kot je Boško Šrot. Razen, če si slednji morda ne domišlja, da živimo v dobi enoumja. Ko bi morali vsi misliti na način, ki bi ga kot edino pravilnega in dovoljenega določalo Šrotovo časopisje. Če ne trobiš v isto smer, si potem pa kar zapriseženi sovražnik!? Gre za totalitaren vzorec, poznan iz mračnih časov zgodovine, ki je očitno še kako blizu tudi Bošku Šrotu.
Namesto, da bi kriminalisti iz oddelka za gospodarski kriminal, preiskovali nečednosti v katere so vpletena Bojan in Boško Šrot, preiskujejo kazniva dejanja zoper čast in dobro ime, ki jih naj bi v vlogi osumljenke zagrešila Reporterjeva novinarka. S tem, ko je v članku javnost in organe pregona, ki bi morali na te stvari postati pozorni po uradni dolžnosti, opozorila na nepravilnosti na celjski občini. Istočasno smo lahko v petkovih Financah prebrali, da se vložene ovadbe proti Bošku Šrotu zaradi sumov gospodarskega kriminala ne premaknejo nikamor. Da se njegovega primera vsi otepajo, zaradi česar že nekaj mesecev neuspešno potuje med Ljubljano in Celjem. Sprenevedanje celjskih organov pregona naj bi policijo spravljalo močno ob živce.
Dan pred tem, ko so te škandalozne informacije prišle v javnost, se je novopečeni predsednik vlade Borut Pahor na ves glas pridušal, da se bodo brezkompromisno borili proti gospodarskemu kriminalu, tudi proti davčnim utajevalcem in obljubljal, da mu na kraj pameti ne pade, da bi zamenjal generalno državno tožilko Barbaro Brezigar. Vsej slovenski javnosti se je pohvalil tudi, da je obiskal varuha konkurence Janija Soršaka. Da je bil pri njem prvič, zadnjič in nikoli več in ga ob svojemu obisku prosil, naj mu javi sak morebiten poskus šikaniranja.
Žal lahko še enkrat ugotovimo, da so eno sladke in javnosti všečne besede, drugo pa dejanja. Ena prvih potez sedanje vladajoče koalicije in to še pred potrditvijo Pahorjeve vlade v parlamentu je bilo izglasovanje državnih poroštev za tajkunske kredite. Toliko o tem, kdo bo komu stopil na prste.
Prejšnji ponedeljek se je zgodilo nekaj, kar se ne bi smelo zgoditi. Na uredništvo Reporterja sta prišla dva policista v civilu iz oddelka za gospodarsko kriminaliteto (!) v Ljubljani vročiti vabilo naši novinarki Biserki Karneža Cerjak na zaslišanje, ki bo ta ponedeljek 24. novembra ob 14. uri. Vabilo bi lahko s policije poslali tudi po pošti, a so se s svojim prihodom raje odločili za demonstracijo moči, ki jo ni mogoče razumeti drugače kot poskus discipliniranja novinarjev Reporterja. Biserko Karnežo Cerjak želijo zaslišati v vlogi osumljenke zaradi napisanega članka o celjskemu županu in predsedniku SLS Bojanu Šrotu. Slednji je našo novinarko ovadil, na tožilstvu pa so, namesto, da bi njegov predlog za kazenski pregon zavrgli že iz procesnih razlogov, na Reporter poslali policijo. Organi pregona so namreč (ne)vede spregledali sodbo vrhovnega sodišča iz leta 2005, ki določa, da se lahko kazniva dejanje zoper čast in dobro ime storjena v zvezi z županovim opravljanjem službe, lahko preganjajo le z zasebno tožbo. Toliko o strokovnosti slovenskega tožilstva in policije.
Še isti dan zvečer je sledil nov napad dinastije Šrot na Reporter. Županov brat Boško je v oddaji Polemika nacionalne televizije pisca tega uvodnika z imenom in priimkom označil za njegovega zapriseženega sovražnika št. 3. Prvi naj bi bil ekonomist Jože P. Damijan, drugi ljubljanski župan Zoran Janković, tretji Silvester Šurla, četrtega pa ni navedel, ker ga je prekinila voditeljica oddaje. Zakaj naj bi bil urednik Reporterja njegov zapriseženi sovražnik in kdo se skriva pod številko štiri, Šrot tudi v naslednjih dneh ni želel odgovoriti na naša pisna vprašanja. Dejstvo je, do podpisani pod ta uvodnik z laškim tajkunom nikoli v življenju nisem imel nobenega opravka, niti govoril z njim nisem nikoli. Lani sem ga le pisno prosil za intervju, a mi na prošnjo ni niti odgovoril. Kot urednik in novinar pa imam najbrž pravico do svojega mnenja o tako kapitalsko močni in vplivni osebi kot je Boško Šrot. Razen, če si slednji morda ne domišlja, da živimo v dobi enoumja. Ko bi morali vsi misliti na način, ki bi ga kot edino pravilnega in dovoljenega določalo Šrotovo časopisje. Če ne trobiš v isto smer, si potem pa kar zapriseženi sovražnik!? Gre za totalitaren vzorec, poznan iz mračnih časov zgodovine, ki je očitno še kako blizu tudi Bošku Šrotu.
Namesto, da bi kriminalisti iz oddelka za gospodarski kriminal, preiskovali nečednosti v katere so vpletena Bojan in Boško Šrot, preiskujejo kazniva dejanja zoper čast in dobro ime, ki jih naj bi v vlogi osumljenke zagrešila Reporterjeva novinarka. S tem, ko je v članku javnost in organe pregona, ki bi morali na te stvari postati pozorni po uradni dolžnosti, opozorila na nepravilnosti na celjski občini. Istočasno smo lahko v petkovih Financah prebrali, da se vložene ovadbe proti Bošku Šrotu zaradi sumov gospodarskega kriminala ne premaknejo nikamor. Da se njegovega primera vsi otepajo, zaradi česar že nekaj mesecev neuspešno potuje med Ljubljano in Celjem. Sprenevedanje celjskih organov pregona naj bi policijo spravljalo močno ob živce.
Dan pred tem, ko so te škandalozne informacije prišle v javnost, se je novopečeni predsednik vlade Borut Pahor na ves glas pridušal, da se bodo brezkompromisno borili proti gospodarskemu kriminalu, tudi proti davčnim utajevalcem in obljubljal, da mu na kraj pameti ne pade, da bi zamenjal generalno državno tožilko Barbaro Brezigar. Vsej slovenski javnosti se je pohvalil tudi, da je obiskal varuha konkurence Janija Soršaka. Da je bil pri njem prvič, zadnjič in nikoli več in ga ob svojemu obisku prosil, naj mu javi sak morebiten poskus šikaniranja.
Žal lahko še enkrat ugotovimo, da so eno sladke in javnosti všečne besede, drugo pa dejanja. Ena prvih potez sedanje vladajoče koalicije in to še pred potrditvijo Pahorjeve vlade v parlamentu je bilo izglasovanje državnih poroštev za tajkunske kredite. Toliko o tem, kdo bo komu stopil na prste.
